Canberra

Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, bi lahko rekli za glavno mesto Avstralije Canberro. Da bi namreč umirili rivalstvo med dvema največjima in najvplivnejšima mestoma Melbournom in Sydneyem, ki sta se krčevito borila za prevlado na celini, so za glavno mesto nastajajoče države leta 1908 izbrali Canberro.

Za razliko od večine avstralskih mest ne leži ob morju (150 km od obale) in je nekako na osi med obema velemestoma, 280 km od Sydneya in 660 km od Melbourna. Morda je k izbiri Canberre za prestolnico pripomoglo tudi izvorno ime kraja, ki v jeziku domorodcev pomeni ‘mesto srečanja’ (zanimivo, podobno kot so Indijanci imenovali Toronto). Toda pred sto leti je bila na tem mestu le skromna naselbina in za razliko od drugih avstralskih mest so lahko gradnjo Canberre skrbno načrtovali. Leta 1913 so razpisali mednarodni natečaj, na katerem je zmagala velikopotezna ideja tedaj vodilnega ameriškega arhitekta Valterja Burlina Griffina, ki je predvidel zajezitev vodotokov v obsežno umetno jezero. Mesta pa si ni zamislil kot pravokotne mreže, pač pa je bolj podobna kolesu, iz središča katerega vodijo glavne osi bodoče poselitve v obliki črke Y (glede na tri dominantne vzpetine v okolici).

No, Griffin uresničitve svoje ideje sploh ni dočakal, najprej prva svetovna vojna, pa svetovna gospodarska kriza in nato še druga svetovna vojna so gradnjo krepko zamaknili in tako je jezero nastalo šele leta 1964 in se seveda imenuje po čikaškem arhitektu. Canberra se še tudi danes razvija po njegovih načrtih, pa čeprav so mnogo njegovih zamisli enostavno opustili. Najprej so poselili ožje središče (Canberra Central), z naraščanjem prebivalstva pa še ostalih šest urbanih celot, ki ima vsaka svoje središče, obkrožajo pa jih stanovanjska naselja. Ker v tako ogromni deželi niso ‘šparali’ prostora, živi v barvitih stanovanjskih hišah večina prebivalstva.

Zanimivo je, da med Melbournom in Canberro ni direktne železniške povezave, pač pa je treba naprej do Sydneya, ali pač v kraju Yass, oddaljenem uro vožnje, presedlati na avtobus. Tako smo tudi mi potovali, za razliko od utesnjenih avionskih sedežev je bilo potovanje z vlakom pravo razkošje. Stole je moč obrniti in z mizico na sredi urediti kavarniško vzdušje. Toda bog ne daj iz popotne torbe izvleči karkoli alkoholnega, saj bi vam osebje to hitro zaplenilo, če je vlak še na ozemlju države Victoria, kjer vlada večja prohibicija, kot v Australian Capital Territory, kot se imenuje administrativna tvorba avstralskega glavnega mesta s pripadajočim, le redko poseljenim ozemljem, s svojo lastno avtonomijo.

Prav zaradi omenjenega načina razvoja mesta Canberra nima prave duše, zgodovinskega jedra, je pa zelo urejena, za Evropejca celo preveč sterilna, toda tudi sijoča v barvnih kontrastih, ki jih ustvarjajo modrina jezera, zelenje obsežnih parkov in belina stavb. Prav zaradi obsežnih parkovnih površin so jo ostali, škodoželjno, poimenovali tudi Bush Capital, morda tudi zaradi manjšega števila prebivalcev, čeprav za slovenske razmere šteje zavidljivih 350.000 duš. Največ je še vedno priseljencev in njihovih potomcev iz angleško govorečih držav, veliko je Kitajcev, Vietnamcev in drugih etničnih skupin iz Azije. V Canberri ni prav veliko Slovencev, tamkajšnje društvo šteje kakih 60 članov.

Kot se za metropolo spodobi, pa ima Canberra najvišji bruto dohodek na glavo, najboljšo izobrazbeno strukturo in hkrati najmlajšo povprečno starost prebivalcev na kontinentu. Seveda ob državnem parlamentu, vladi in vrhovnem sodišču v glavnem mestu domujejo še vse ostale pomembnejše državne ustanove, muzeji, galerije … pa tudi tuja veleposlaništva. Aleja s 96 zastavami držav, ki imajo tu svoja predstavništva, je tudi ena od obveznih postaj turističnega ogleda.

Canberra leži na približno 500 metrih nadmorske višine, še 300 metrov višji so trije hribi, med njimi Black Mountain z razglednim stolpom, na katerega se turist običajno najprej povzpne, da si ustvari pravi vtis o legi in razsežnostih mesta. Kontinentalno podnebje zna poleti (predvsem februarja) dobro pregreti pokrajino, sneg pa zapade le dvakrat letno, pa še tedaj hitro izgine.

V Canberri si velja najprej organizirati prevoz, saj pešačenje ne pride v poštev, ker so glavne znamenitosti mesta precej vsaksebi. Poleg tega smo si želeli srečanja s kenguruji v naravi. A v naši skupini ga ni bilo junaka, ki bi si upal voziti po levi, zato smo morali najeti kombi s šoferjem oziroma vodičev vred. Najprej nas je zapeljal v vojaški muzej, že na zunaj impozanten kompleks, ki ob vhodu preseneti z imeni prav vseh Avstralcev, ki so v vseh vojnah doslej izgubili življenja. Poznavalce vojne tematike pa navduši notranjost z razstavnimi prostori v več nivojih, z maketami bitk in razstavljenimi eksponati, od letal do podmornic iz druge svetovne vojne, toda tudi s pridihom sodobnosti (različnimi simulatorji), vse je tudi računalniško podkrepljeno. Tiste vojaške ropotije mi je bilo kmalu zadosti in sem jo z ženskim delom ekipe hitro pobrisala na plano, v prostrane parke, zelo pedantno urejene. Na delu smo videli ekipe, ki so sadile grmovnice in drevesa, seveda so evkalipti najbolj razširjeni. Pa smo bili zato presenečeni, ker nikjer nismo zasledili koal. Podučili so nas, da ta ljubka bitjeca žvečijo le eno sorto od nekaj sto (menda tisto, ki jih nekako omami, da večino življenja prespijo), medtem ko pa oni zasajajo le tiste vrste, ki imajo večjo uporabno in s tem gospodarsko vrednost.

Po obveznem vzponu na Black Mountain smo si ogledali še zvezni parlament, tudi prestižno in dominantno stavbo na zunaj in znotraj. Pa še na streho, nad katero plapola velikanska zastava Avstralije, smo se povzpeli in uživali v razgledu osrednjega predela mesta.

Bolj kot ne smo torej odkljukali glavne znamenitosti Canberre in se bolj veselili popoldneva, ko smo se podali iz mesta v širjave notranjosti. Ogledali smo si observatorij, enega od treh, ki so (poleg tistega v Španiji in ZDA) ‘pokrivali’ in spremljali vse Nasine podvige v osvajanju vesolja, vključno s prvimi koraki po luninem površju. Zato je na častnem mestu tistega dela centra, ki je namenjen obiskovalcem, tudi primerek kamnine z lune. Ogled s prijazno vodičko je zastonj, prav tako kot je vstop v večino ustanov v Canberri brezplačen, pa tudi vstopnina na razgledni stolp je (za razliko od Melbourna) znosna.

Želja, doživeti stik s kenguruji v naravi, se nam je kaj kmalu uresničila. Nedaleč od ceste se je pasel trop vrečarjev in seveda smo se pognali v fotosafari. Živali so nas zvedavo opazovale, mi pa smo jih želeli ujeti v objektiv čim bolj od blizu, po možnosti z mladičem v vreči. Toda, če smo se preveč približali, so odskakljali na varno razdaljo – in tako smo nezavedno prodirali, skorajda bosonogi, vse globlje v pokrajino – dokler ni vodič zakričal, naj pazimo na kače. V hipu nas je prešinilo dejstvo, da v Avstraliji živi sedem od devetih najbolj strupenih kač na zemeljski obli. In kaj hitro smo bili vsi spet okrog kombija in se raje posvetili slikanju kakadujev in emujev, ki so nam raje pozirali kot pa nezaupljivi kenguruji.

Zvečer smo si v restavraciji naročili nekaj za pod zob in izbiro prepustili kar natakarju, češ naj nam pripravijo nekaj tipičnega za Canberro. Po uvodnih prepoznavnih jedeh so nam postregli s kosi nekoliko bolj temnega mesa nepoznanega okusa, češ da gre za divjačino, avstralsko srno. Pa nam je hitro kanilo, da to ne more biti nič drugega kot meso kengurujev. Izvedeli smo, da je najbolj mehak in sočen ledveni del, medtem ko so rep in stegna, razumljivo, bolj trdi. Podučili so nas tudi, kako kenguruje lovijo domorodci – v svojo bližino jih zvabijo s sočno travo, ki pribode na plano, potem ko požgejo starejšo. Kenguruja domorodci spečejo kar celega, otroci in starejši pojejo mehkejše in s potrebnimi ‘vitamini’ bogato drobovje, odraslim so namenjeni trši deli. Ker smo se še nekaj ur prej družili s kenguruji, nam njihova pečenka kar ni hotela zdrseti po grlu …

Nancy Vidmar