Viterbo – mesto papežev

Pisal se je 13. marec 2013, ko se je ‘Habemus papas’ z vatikanskega balkona razlegel ekspresno hitro. Pa ni bilo vedno tako. Rekord ima italijansko mesto Viterbo, kjer so papeža volili več kot tri leta, dokler niso ostali brez strehe.

Spomnimo, Joseph Ratzinger je nekoliko nepričakovano obelodanil, da se ne čuti več dovolj močnega za poslanstvo Benedikta XVI. Na konklavu v Vatikanu je bil nato izglasovan za papeža Jorge Mario Bergolio – kot prvi papež iz Južne Amerike in prvi neevropski papež novega veka, sam pa si je nadel ime Frančišek in to, skoraj neverjetno, kot prvi v papež v zgodovini sploh.

Zanimivo, konklave je v slovenščini moškega spola ednine (in se tako tudi sklanja), pomeni pa ‘pod ključem’. Pojmu konklava je boter prav omenjeni Viterbo, v bistvu dogodki ob izbiri papeža daleč nazaj sredi 13. stoletja.

Viterbo je mesto s 60 tisoč prebivalci v italijanski pokrajini Lacij (Lazio), približno 80 kilometrov severno od večnega mesta. Kot večina apeninskih mest leži na griču, kar je omogočalo boljšo obrambo. Poseljen je bil že zdavnaj – tudi stari Rimljani so cenili njegovo strateško lego v pokrajini Tuscia, skozi katero so speljali tudi eno od glavnih žil (Via Cassia) po polotoku. Mila klima, rodna zemlja, obilica vode in celo termalni izviri so ob dobri prometni povezavi pripomogli k hitremu razvoju kraja, posebno v 12. in 13. stoletju.

Rimske templje in utrdbe so prezidali v cerkve in palače v značilnem zgodnjegotskem stilu, ki obiskovalca navdušuje še dandanes, saj je prebivalcem uspelo ohraniti staro mestno jedro skorajda nedotaknjeno kar 800 let. Gotski predel Viterba s prepletom tlakovanih ulic in gas, velbanih podhodov, napuščev, gankov, stopnišč, s klesanimi in umetelno izrezljanimi detajli na podbojih in drugih arhitekturnih biserčkih palač, trgov in meščanskih hiš oglašujejo kot eno najbolj avtentičnih srednjeveških mestnih središč v celi Italiji. Pri čemer so nazorno razpoznavni tudi elementi tako iz neolitske kot rimljanske poselitve.

Toda turisti si običajno najprej ogledajo osrednji trg, ki ga z dvema stranicama oklepata najbolj dominanti stavbi v mestu – katedrala sv. Lovrenca, ki na zunaj kar ne more zakriti vpliva toskanske Siene, in pa papeška palača, kjer se je leta 1271 zgodil prvi konklave. Papež Evgen III. si je že dobro stoletje prej Viterbo (zaradi že omenjenih prednosti) izbral za svojo rezidenco, še bolj ga je uveljavil Friderik Barbarossa, ko je v Viterbu ustoličil svojega protipapeža Pascala III. Mesto se je v dobrem stoletju neverjetno razmahnilo, že tedaj je štelo 60.000 duš in je postalo pomembnejše središče osrednjega dela polotoka. Zato so se zanj nenehno bojevali in je prehajalo od papežev k cesarjem, od gvelfov h gibelinom in obratno.

Kakorkoli, po smrti papeža Klemna IV. (29. novembra leta 1268) se kardinali v papeški palači v Viterbu niso zmogli zediniti o imenu novega Petrovega naslednika. Meščanom so šli počasi na živce, po skoraj treh letih cincanja pa jim je prekipelo. Najprej so jim začeli zmanjševati obroke hrane, ko pa tudi to ni prineslo rezultata, so jim dajali le še kruh in vodo. Da kardinalom ne bi kdo skrivaj dobavljal hrane, so zaklenili vrata in postavili straže, torej so jih dali ‘pod ključ’ in rodil se je konklave.

Toda tudi to še ni pripomoglo, da bi kardinali premostili svoja nesoglasja – zato so prebivalci od zunaj enostavno odkrili streho palače in – 1. septembra leta 1271 je Teobaldo Visconti končno dobil dvotretjinsko večino – toda glej, novi papež je bil ravno tedaj na romanju v Palestini in je na čelo Cerkve s kronanjem v Rimu stopil šele 27. marca leta 1272.

Da se kaj takega ne bi več zgodilo, je prav Visconti, ki si je nadel ime Gregor X., izdal razglas Ubi periculum (potrdil ga je Lyonski koncil) – navzoči kardinali po papeževi smrti čakajo na odsotne kardinale največ 10 dni, v času volitev je vsak stik z zunanjim svetom strogo prepovedan, v času volitev kardinali niso upravičeni do svojih rednih dohodkov, po vsakem neuspešnem dnevu volitev pa se kardinalom omeji tudi hrana. Nekoliko omiljena pravila veljajo še danes.

No, v Viterbu so bili potem izvoljeni samo še štirje papeži, pri zadnjem, Martinu IV., so spet imeli prste vmes meščani, saj so naščuvani od cesarja Karla Anžujskega vdrli na konklave in aretirali dva favorizirana italijanska kardinala in odprli vrata k prestolu francoskemu kardinalu, ki ga je zaradi vseh kasnejših nečednosti v Vicah Božanske komedije besedno upodobil Dante Alighieri.

Papeške zgode in nezgode, povezane z Viterbom, dopolnjuje smrt Janeza XXI. v papeški palači – med spanjem naj bi se nanj zvrnila težka knjižna omara …

Vse to in še marsikaj je bogato dokumentirano tako v katedrali kot v papeški palači oziroma muzeju, ki pa so popoldne običajno zaprti. Da bi lažje pričakali večerni odpiralni čas, si lahko človek omisli okrepčilo pod krošnjo dreves in ob fontani na sosednjem trgu, če mu le ne vzame apetita ime trga – Piazza della morte! Pa srhljivo ime ni povezano z izvrševanjem smrtnih kazni na trgu, pač pa nosi ime po sosednji zgradbi, v bistvu cerkvi, ki so jo preuredili v Hišo molitve in smrti, nekakšen hospic, kjer so se na poslednje trombe pripravljali reveži in brezdomci, trg pa to ime nosi že pol tisočletja.

V papeškem mestu seveda ne manjka drugih cerkva, posebej obiskana je cerkev sv. Rozalije, sozavetnice mesta, ki tudi izhaja iz nemirnih časov boja za oblast med papeži in cesarji. Kot mlada tretjerednica se je seveda postavila na stran papeža in goreče pridigala naokrog, bila ob padcu mesta v roke cesarja izgnana, pa se spet vrnila, usodno pa naj bi zbolela, ker je zaradi revnosti niso vzeli v samostan klaris! Njeno truplo je še danes nestrohnjeno, kar velja za čudež, čudežno pa naj bi truplo prestalo tudi požar cerkve v samostanu klaris, kamor so jo, ironija, prenesli šest let po smrti. Ker je trupelce tako dobro ohranjeno, so z analizo tkiva dve leti nazaj ugotovili, da je umrla zaradi zelo redke bolezni – Cantrellovega sindroma (po legendi naj bi umrla zaradi TBC).

Rozalijo so razglasili za blaženo, postopka za svetnico pa niso nikoli speljali do konca, so pa jo kljub temu uvrstili v rimski martirologij. Šagro Rozaliji v spomin praznujejo 4. septembra s spektakularnim sprevodom, osrednje pozornosti pa je deležen kip, kaj kip, cela konstrukcija je to, saj meri v višino 28 metrov, težka je pet ton, tako da morajo težo razporediti na ramena kar 62 nosačev. Vsakih pet let to velikansko prenosno skulpturo okrasijo na novo.

Viterbo je zagotovo vreden ogleda, tako po arhitekturni plati kot po bogati zgodovini, kar je med seboj seveda močno prepleteno. Nedvomno so mesto najbolj zaznamovali papeži – status ‘mesta papežev’ potrjuje pet v Viterbu izvoljenih papežev, štirje so tam pokopani, v vseh teh letih ga je obiskalo 50 papežev, med njimi Janez Pavel II. in tudi Benedikt XVI., ki je med drugim blagoslovil nova bronasta vrata na stolnici sv. Lovrenca.

Od Ajdovščine do Viterba je dobrih 600 kilometrov.