Marseille

Rojstni kraj francoske himne, pastisa, grofa Monte Crista in Zinedina Zidana. Drugo največje francosko mesto in talilni lonec hkrati. Multi kulti: »Naša vera je nogomet!«

Morda sem po Provansi ali zgolj skozi potoval vsaj desetkrat, pa se za razliko od večine drugih mest in krajev kar nisem mogel odločiti za obisk Marseilla. Čeprav mi ga je stric Stane iskrivo opisoval – pravzaprav bolj dogodivščine, ki jih je doživel kot soldat. Kot mnogo primorskih fantov v italijanski vojski je končal v zavezniških taboriščih – njega so pobrali Američani in je po Sardiniji in Korziki končal prav v Marseillu, kjer je ‘šraufal’ avione in tudi »kakšno bombo smo morali naložiti«. Demobilizarali so ga šele dve leti po koncu vojne. Še več kot pol stoletja kasneje, je včasih, ob kozarčku, Stane stresal spomine in ob tem francoske izraze za priljubljene pojme, ki so stalnica besednjaka vseh vojsk tega sveta.

Čeprav me je v ‘Marsiljo’, kot je mestu pravil stric, vlekla radovednost, pa sem imel vsaj dva zadržka. Prvi je sloves, ki si ga je mesto pridobilo kot eden najbolj nevarnih krajev v Evropi, češ da je to ena sama kriminalna združba, posebej v pristanišču in njegovi okolici. Potrditev se je zgodila pred leti, ko so sestri nepridipravi povsem ‘očistili’ avtomobil, ob prijavi pa so se policisti valjali od smeha, ko so zapisovali svakovo ime – Božo – so seveda napisali kot Bozo, ta pa je priljubljen komični lik, klovn. Drugi zadržek, v bistvu izgovor pa je v legi Marseilla, ko je treba zapustiti avtocesto in se potem še spopasti s prislovičnim prometnim kaosom v mestu.

Prav ti dve zadevi, se pravi zmanjšati kriminal in povečati pretočnost prometa v mestu, so imeli v mislih Francozi, ko so Marseille prijavili za kulturno prestolnice Evrope (po Mariboru in skupaj s Košicami). Projekt je bil zares zajeten in čeprav se je nanašal na celo Provanso, še posebej na Arles in Aix en Provence, pa je največ denarja namenjeno prav Marseillu – skupaj se govori o kar 660 milijonih evrov. Temeljito so se lotili prenove degradirane obale ob vhodu v staro pristanišče, od katedrale do trdnjave sv. Janeza, kjer so številne objekte, denimo skladišča ipd, ki so ostale brez prave funkcije, podrli, nekatere prenovili, trdnjavi recimo pa vdihnili nove vsebine, seveda kulturne. Sočasno so se spopadli še s prometno ureditvijo (pešcem prijaznejšo) in prenovo obale starega pristanišča oziroma zaliva, ki se zajeda globoko v kopno in tam seveda tvori tudi ožje središče mesta. Povabili so najbolj znana imena evropske arhitekture in nastale so nekatere drzne stvaritve, pri čemer izstopa MuCEM – Muzej civilizacije Evrope in Mediterana (arhitekt Rudy Ricciotti). Večine naložb niso uspeli dokončati pravočasno, glavnino so odprli šele na polovici mandata, druge še kasneje.

Pa sta naložba in status kulturne prestolnice tudi zares zmanjšala kriminal? Na prvi pogled se zdi odgovor pozitiven. Vsaj kar se strogega središča mesta tiče. Nič drugače se nisem počutil kot v Neaplju ali Genovi, ne čez dan ne ponoči, res pa je, da nisem tvegal sprehoda v notranjost mesta, tja, kamor še policisti neradi zahajajo. Marseille je namreč milijonski konglomerat, francoski talilni lonec in drugo največje francosko mesto. Menda je kar tretjina prebivalstva arabskega izvora, veliko se jih je priselilo iz nekdanjih francoskih kolonij iz podsaharske Afrike, med ostalimi etničnimi skupinami preseneča veliko število Armencev, ki so uspeli pobegniti ob turškem genocidu v začetku prejšnjega stoletja. Zato je pestra tudi religiozna sestava prebivalstva, vendar pa bo vaše drezanje o sobivanju različno verujočih naključni domačin, kristjan ali musliman, prislovično odpravil z uveljavljeno krilatico – »Naša vera je nogomet!«

Kultni klub v Marseillu je seveda Olympique, iz katerega je izšel Zinedine Zidan, nogometno polbožanstvo. Tudi Franck Ribéry je Marseillu pomagal do odmevnih rezultatov.

Žal pa klubu danes ne gre več tako dobro kot še nekaj let nazaj, tako da so Provansalci hudo ljubosumni na Paris SG, ki je ob zajetni podpori bogatih mecenov prevzel primat v državi. Prav dvoboji med tema dvema kluboma so francoski ‘classique’, pri čemer seveda ne gre zgolj za nogomet, pač pa za prastar rivalski odnos med severom in jugom, med metropolo in provinco, obremenjen z vsemi zgodovinskimi, kulturnimi in socialnimi razlikami, pri čemer je enfant terrible seveda ‘južnjaški’ klub. Stadion, ki leži v južnem predelu mesta, nosi ime Velodrom. Olympique na njem igra od leta 1937, v tem času je doživel dva temeljita posega, danes pa sprejme nekaj več kot 60 tisoč temperamentih gledalcev. Ob tem se ponaša z najvišjim obiskom domačih tekem v Franciji, pa tudi prihodki niso zanemarljivi – letno obrne 135 milijonov evrov, kar ga uvršča med 20 najtežjih klubov na svetu.

Glede na vse to morda preseneča odločitev evropskih velmož, da ta multi kulti postane evropska prestolnica kulture. Ali pa prav zato, kdo ve – dejstvo je, da mesto premore kar dva ducata muzejev in neverjetnih 42 gledališč! Da ne prištejemo še vseh kulturnih znamenitosti svetovnega kalibra. Primerjava z Mariborom naenkrat postane smešna. Da imajo obiskovalci kaj videti, pričajo že številke same – mesto letno obišče več kot 4 milijone ljudi, vsaj polovica se jih pripelje po morju, skoraj milijon jih letno izbruhajo samo križarke.

Redki so, ki se ne povzpnejo na najvišjo točko mesta, kjer stoji bazilika, posvečena Dobri materi Mariji, vidna tako z morja kot s kopnega. In obratno – je imenitno razgledišče, kjer ti mesto leži kot na dlani in ga lahko dojemaš v vsej svoji razsežnosti. Denimo, da razgled (ob lepem vremenu) celo odtehta versko komponento obiska. Največja značilnost cerkve je kip Marije z Jezusom v naročju, skoraj deset metrov visok, kakih pet ton težak – sveti se daleč v svet, saj so za ta lesk porabili 30 tisoč zlatih lističev. Kip so postavili leta 1931, ob blagoslovu pa je hribček zavzela množica kar 300.000 vernikov.

Za ta simbol Marseilla je značilna ostra belina, bleščavost in žal tudi skomercializiranost, pa kot protiutež deluje mestna katedrala nižje doli ob obali pred starim pristaniščem. S temačnostjo, mirom, nenazadnje hladom, omogoča tudi intimnejše doživetje posvečenega prostora. Postavili naj bi jo že v 4. stoletju, jo večkrat pozidali, dokler ni v 19. stoletju dobila današnje impresivne (notranje in zunanje) podobe. Tudi ta je posvečena Mariji, z vzdevkom La Major.

Lahko bi bile še druge cerkve po mestu posvečene Marijam, saj je po legendi prav ob tej obali pristal čoln z Jezusovimi prijatelji: v njem naj bi bili Marija Magdalena, Marija Saloma, Marija Jakobeja, Lazar, Marta … In prav ta čoln je postal še en od simbolov mesta in sicer kot piškot z okusom pomaranče, dolg ovalen kot čolniček (navette). Na svečnico menda nadškof, ob siceršnjem blagoslovu celega mesta, posebej blagoslovi tudi prvo peko ‘čolničkov’ iz peči najstarejše pekarne v mestu. Sploh je Marseille kulinarična meka, kjer se sicer prepletajo okusi celega sveta, vendar pa se mesto ne odreče tradiciji – darovom morja in plodovom žgočega provansalskega sonca.

V preprosti jedi ribičev, nekakšni ribji juhi (bouillabaisse) se morajo zmešati okusi petih vrst rib, celino pa v prvi vrsti zastopata oljčno olje in česen, kot osnovni sestavini različnih namazov, začimb, omak, ki jih velja okušati v eni številnih slikovitih gostilnic starega mestnega jedra, ob seveda tipičnih provansalskih vinih, ali pa se zgolj odžejati (ali okrepčati) s pastisom, pijačo, ki je prav iz Marseilla začela svojo zmagovito pot po Franciji in svetu. Morda pa nad vso to mešanico najrazličnejših dišav lebdi najbolj značilen provansalski vonj – vonj sivke – v obliki mila. Njega dni je bilo menda v mestu kar 50 tovarnic mila, je pa to še danes eden glavnih spominkov – običajno skupaj s čolničkom, toda ne iz pečenega testa, pač pa iz keramike. Tudi ta industrija je bila nekdaj značilna za mesto.

‘Nesnovna kulturna dediščina’ Marseilla pa je tudi Grof Monte Cristo. Kot veliko znanih pisateljev in slikarjev je dlje časa bival v mestu tudi Alexandre Dumas, ki je svojega junaka umestil prav v to okolje. Še več – kadri istoimenskega filma (filmov) so bili posneti v trdnjavi na otoku (Château d’If), dejanskem zaporu, iz katerega je menda pobegnil zgolj domišljijski junak Edmond Dantes. In zato je otok If druga najbolj oblegana točka v mestu.

Marseille se ponaša tudi s statusom najstarejšega francoskega mesta in v 26 – ih stoletjih od nastanka se je v njem zgodilo še marsikaj – najmanj dvoje boste zasledili v zgodovinskih učbenikih – da so leta 1789 svoj pohod na Pariz prostovoljci iz Marseilla začeli z današnjo francosko himno na ustih, zato Marseljeza. In da je bil na promenadni ulici La Canebière 9. oktobra 1934 v atentatu ubit prvi kralj Kraljevine Jugoslavije Aleksandar Karađorđević.