Tourrettes sur Loup – prestolnica vijolic

Živeti od vijolic? Trobentic? Za trobentice ne vem, zagotovo pa vijolice režejo lep kos kruha prebivalcem manjše občine v hribovitem delu Provanse, kjer je premalo prostora za sivko, dovolj pa za vijolice.

Mestece Tourrettes sur Loup v departmaju Alpes Maritimes v Provansi (Provence – Alpes – Côte d’Azur) se je v srednjem veku razvilo v tipično sredozemsko mestece – znotraj obzidja s prepletom ozkih gas in drugih arhitektonskih značilnosti.

Vgnezdeno je na skalnem platoju nad reko Loup, ki v svojem zgornjem toku teče po kanjonih in čez slikovite kaskade, ki si jih turisti običajno tudi ogledajo. Leži na kar visoki nadmorski višini v predalpskem hribovju 27 km severno od Nice in kakih 20 km vzhodno od parfumskega središča Grasse, ki ga večinoma dojemamo kot metropolo sivke. Sivka je zgodnje poletni sinonim za Provanso, medtem ko so zaščitni znak tega predela Francije v poznem poletju seveda polja sončnic. Planote nad Grassom so zasajene s sivko, ki pri gojenju zahteva velike površine. Pobočja okoli Tourrettes sur Loup pa so preveč strma, brez praktično primerne ravnine, kjer bi (glede na bližino Grassa) zagotovo tudi gojili sivko, če bi imeli to možnost. Toda – da ne bi povsem izpadli iz ‘parfumske’ zgodbe, ki jo je pred poldrugim stoletjem začel pisati prav Grasse, so začeli gojiti – vijolice. Zanje so lahko v pobočjih vendarle izkrčili dovolj prostora. Ponekod so jih vzgajali kar med oljkami kot sekundarni pridelek.

V devetnajstem stoletju, ki je bilo vijolicam v Franciji najbolj naklonjeno, se je z načrtnim, tako rekoč plantažnim načinom gojenja vijolic v mestecu ukvarjalo 40 družin. Tedaj so bile najbolj v modi parmske vijolice z dvojnim cvetom in seveda primerno močnim in značilnim vonjem. Prodajali so jih rezane, v šopkih, viške pa so posredovali destilacijam v Grassu. Toda bolezen je parmsko vijolico zbrisala s sveta, pa tudi moda se je v dvajsetem stoletju radikalno obrnila in gojenje vijolic kot tržno dejavnost skorajda že poslala na smetišče zgodovine.

Pa se je našel nekdo, ki je želel tradicijo obuditi in na začetku petdesetih organiziral prvi festival vijolic. Tedaj so z vijolicami – s samo enojnim cvetom – okrasili manjši voz oziroma ‘barelo’. Toda fešta vijolic se je počasi prijela in zadeva je prerasla v pravi festival, ki prvo ali drugo marčno nedeljo (odvisno od vsakoletnega razvoja vijolic) privablja v Tourettes turiste od blizu in daleč. Še prej so mestece ‘zasedli’ filmarji, slikarji, glasbeniki, literati, saj so se številni domačini iz kamnitih hišic izselili.

Toda enodnevni praznik vijolic je imel za kraj dolgoročne posledice, v pozitivnem smislu seveda. Najprej spontano potem pa načrtno se je kraj začel spreminjati v prestolnico vijolic in tudi dejansko je staro jedro počasi pridobivalo vse več vijoličastih odtenkov.
Občina, ki šteje vsega 3.000 prebivalcev, je podprla načrtno obnovo opuščenega jedra, umetniki so na ogled postavili svoje stvaritve (še danes sta dve slikarski galeriji in dve s keramiko), sledili so jim lokalčki z najrazličnejšo ponudbo. Izveski, usmerjevalne table, vsa urbana oprema je v znamenju vijolic in zato pač vijolična. Spominki se tudi navezujejo zgolj na vijolice, njihov diapazon je neverjetno širok in se iz leta iz leta širi. V laboratorijih regionalne kmetijske zbornice načrtno razvijajo nove načine uporabe vijolic, predvsem v prehranske namene.

Prej je bila raba vijolic pretežno omejena na kozmetiko – izbor je nadvse pester, od parfumov, vodic, krem, pudrov, deodorantov in detergentov, mil, kopalnih soli, briljantine, pripravkov za odišavljenje prostora, celo toaletnega papirja (seveda vijolične barve) … Skoraj vse, kar je moč narediti iz bolj ‘tiražne’ sivke, dobi svojega dvojnika še pri predelavi vijolic. Je pa vendarle razlika – predelava vijolic je bistveno bolj težavna kot pri sivki, izplen je namreč zelo nizek, manj kot promil po trikratni destilaciji pod pritiskom. Iz tone svežih cvetov vijolic pridobijo manj kot liter ekstrakta. Možna je seveda tudi klasična parna destilacija, namakanje v alkoholu, torej razne tinkture ipd.
S pripravki iz vijolic so se ‘špricali’ na francoskem dvoru že za časa Ludvika XIII, saj so z vijolicami želeli prekriti telesni vonj, ker se tedaj niso umivali, češ da to škodi zdravju. Že v 18. stoletju so vijolice zavzele pomembno mesto pri izkazovanju ljubezni, medtem ko je bilo 19. stoletje povsem v znamenju vijolic – moški so damam dvorili s šopki svežih vijolic in si jih tudi zataknili v gumbnico, ženske so jih uporabljale kot lepotni in dišavni dodatek garderobi. Tedaj so jih tudi začeli načrtno gojiti in predelovati, vijolice so tako prerasle v resno gospodarsko panogo (ki je rezala kruh tudi na Vipavskem).

Širšo ‘oralno’ uporabo so vijolice doživele precej kasneje, a je Tourettes pri tem celo prehitel Grasse, ki s sivko ostaja predvsem v polju kozmetike. Vijolice so že v antiki uporabljali v zdravilstvu – Grki so z mažami in obkladki iz vijolic zdravili migrene, z njimi so odišavljali vina, pri Rimljanih se že pojavljajo tudi v nekaterih receptih, srednjeveški menihi, ki so vijolice namensko gojili na samostanskih vrtovih in jih selekcionirali, so jih priporočali za zdravljenje bolečega grla in glavobola predvsem v obliki sirupov in tinktur.

V prehrano so vijolice prodirale postopoma, najprej so jih dodajali gosjim paštetam, pitam, bolj za okras tudi raznim solatam, za odišavljenje posebnih olj, vse bolj pa kuharji uporabljajo sirupe pri pripravi bolj aromatičnih sladic, v modi je že sladoled z vijoličnim okusom (in barvo seveda), razni likerji, bonboni, želeji, čaji. Vse to je moč kupiti po trgovinicah v Tourrettes sur Loup, vse o vijolicah in njihovi uporabi ter kronologija vsega dogajanja v kraju pa je verno zabeležena v muzeju, ki so ga odprli v novejšem delu mesta, saj v starem jedru niti ni več prostora.
Za širšo uporabo vijolic v slaščičarski dejavnosti je pomemben nov postopek, ki so ga razvili pred desetletjem. Gre za kristalizacijo cvetov s pomočjo sladkorja. Skrbno obrane cvetove še istega dne kristalizirajo, pri čemer ne izdajo skrivnosti, kako jim uspe ohraniti tako barvo kot nežen vonj vijolic. Za kilogram tako kristaliziranih vijolic potrebujejo najmanj 8 tisoč cvetov. Danes ne gojijo več rastlin z dvojnim cvetovi, kot je bila nekoč vijolica iz Parme, pač pa sorto Victoria s sicer enojnim cvetom, vendar na 25 cm dolgem peclju in s poudarjeno močnim vonjem (in barvo).
Manj znano je, da je močno vijolično zgodbo pisal tudi Šempeter pri Gorici. Šempetrsko polje je bilo od nekdaj naravno zaledje Gorice, s katerega so kmetje oziroma vrtnarji s sezonsko zelenjavo dnevno oskrbovali mestni trg. Šempetrski vrtnarji pa so se v bistvu že kmalu razdelili na pridelovalce zelenjave in pridelovalce cvetja. Oboji so se sicer ‘obrti’ izučili na posestvih grofa Coroninija. Cvetličarji so za šopke oziroma rezano cvetje gojili predvsem vijolice in krizanteme, za v lončke primule in ciklame, za na odprte gredice mačehe in marjetice …

Zgodba o šempetrskih vijolicah je vsaj delno podobna francoski iz mesteca Tourrettes sur Loup. Tudi v Šempetru so najprej gojili velikocvetne vijolice za rezanje, poznane pod imenom ‘viola da Parma’. Z navadnimi vijolicami, ki jih pomladi naberemo v naravi, so imele, razen vonja, bolj malo skupnega. Zaradi večvrstnih cvetov in velikosti so bile prej podobne gardenijam ali miniaturnim vrtnicam. Pomembna razlika z navadno vijolico je tudi v tem, da ni prezimna in so jo zato gojili v nizkih steklenjakih, kjer je bila zaščitena pred mrazom, saj cvete od novembra do marca. Kot hibridna vrsta tudi nima semen in se razmnožuje zgolj vegetativno, se pravi z deli korenik, ki jih je bilo treba posaditi vsako leto na novo. Še posebej so v modo prišle pod Napoleonom III. in so obvladovale cvetlično ponudbo druge polovice 19. stoletja. Na prelomu stoletji so se z vijolicami ukvarjale štiri cvetličarske družine. Šempetrske vijolice so v pletenih košarah, ovitih in obšitih z žakljevino, pošiljali v bližnje kraje, s kočijami pa celo na Dunaj, kjer je imel grof dobre zveze. Z železniško progo leta 1905 se je tržišče še razširilo, vse tja do St. Peterburga – podobno kot za češnje in drugo zgodnje sadje z Vipavske doline in Brd. Povpraševanje po vijolicah naj bi bilo celo veliko večje od zmogljivosti šempetrskih vrtnarjev. Po prvi svetovni vojni oziroma rapalski pogodbi se je tržišče za šempetrske vijolice občutno skrčilo, center nabave in veleprodaje je bil odslej Trst. Ob tem je parmsko vijolico nadomestila druga sorta, videmska vijolica (viola odorata da Udine), za katero je tudi značilen dvojni cvet, zato ji še danes pravijo ‘dopelška’ ali Ušajeva vijolica, to pa zato, ker so potomci zadnjih proizvajalcev, Ušajev, rešili zadnje primerke zdravih vijolic in jih ljubiteljsko gojijo še danes. Tudi dopelška vijolica je zaradi intenzivne vzgoje tik pred drugo svetovno vojno zbolela in skorajda izumrla.ur

Vijolice (pravzaprav prodaja vijolic) so dobile nesmrten spomenik tako v glasbi kot v filmu. Že leta 1914 je španec José Padilla na stihe Eduarda Montesinosa uglasbil nepozabno Prodajalko vijolic (La Violetera), ki jo je v Barceloni sicer premierno odpela Carmen Flores, toda Raquel Meller je skladbi potem utrla pot na svetovne odre. Zato ima na Rambli Raquel kot prodajalka vijolic svoj kip (fontano), ki so ga postavili leta 1966. Če imajo Katalonci svojo prodajalko vijolic, zakaj je ne bi imeli tudi v Madridu, so razmišljali Španci in tako se je leta 1991 s skulpturo prodajalke vijolic poklonil avtorju skladbe kipar Santiago de Santiago. Toda še prej je svetovno slavo skladbi zagotovil istoimenski film iz leta 1958 (režiser Luis César Amadori), v katerem je skladbo odpela Sara Montiel. Kasneje so pesem izvajale Nana Mouskouri, Dalida, Gigliola Cinquetti, celo Montserrat Caballé, pri nas pa sta znani izvedbi Ivanke Kraševec in Hajdi.

Gojenje vijolic v Šempetru je tako danes bolj etnološka dediščina kot gospodarska dejavnost – toda kje pa piše, da mora prav vse cvetje priti z Nizozemske, še posebej zato, ker smo v zgodovini imeli to pridelavo že doma. Da pa se da tudi dandanes živeti z vijolicami, dokazuje zgodba o uspehu mesteca Tourrettes sur Loup. In za konec namig – kaj pa trobentice?