San Marino

Celo za slovenske razmere je San Marino žepna državica – tudi če bi jo obhodili po celotni meji, se kilometrov ne bi nabralo niti za dolžino maratonskega teka. Kljub vsemu si lahko v San Marinu zelo prijetno zapolnite dan. Nenazadnje gre za najstarejšo suvereno državo na svetu!

Medtem ko smo v bivši jugi lizali in lepili na kuverte in dopisnice dolgočasne portrete ‘titeja’ medlih barv, pa so bile med filatelisti toliko bolj priljubljene znamke iz – San Marina. Tako majhna državica, pa toliko čudovitih znamk! Serije so bile barvite, raznovrstne, v albumih prava paša za oči. Nekdaj so v državno bilanco veliko prispevali prav s pogostim izdajanjem znamk, ki so jih zaradi nizkih naklad pokupili filatelisti po svetu.

Po stari, obalni cesti čez Ravenno, je od mejnega prehoda Vrtojba do San Marina 350 km in približno pet ur vožnje, po avtocesti čez Bologno boste prevozili sicer 60 kilometrov več, vendar porabili manj časa. Od morja, recimo od znamenitih plaž Riminija, je do Titanove gore 25 km. Na tej razdalji pa se pokrajina vseskozi počasi vzpenja, tako da na vrhu doseže že kar spodobnih 750 metrov nadmorske višine. Toda zaradi tega podnebje ni niti najmanj gorsko, kje pa, poleti zna biti med razbeljenimi zidovi starega mestnega jedra hudo vroče – termometer kar noče pasti pod 30 stopinj, do poznega večera. Pozimi se temperature sicer spustijo pod ledišče, toda ne prav pogosto in še to le za kratek čas. Za obisk je torej primeren čas kadarkoli v letu, morebiti je avgust še najmanj primeren, saj je po podatkih tamkajšnje turistične zveze prav v tem mesecu največji naval. San Marino namreč obišče več kot tri milijone turistov letno, torej v povprečju 8 tisoč dnevno, kar je za sorazmerno majhno mestece seveda veliko.

Toda v San Marinu so na turiste dobro pripravljeni – začenši z velikim številom parkirnih mest – ne v mestu samem, ker zanje ni prostora – pač pa ob cesti, ki se vije proti vrhu. Zamudnike zato čaka kar nekaj sopihanja navkreber, še posebej, če se odločite za bližnjice po stopnicah – da se ne bi preveč spotili, vam zadnje ‘etaže’ pomagajo premagati z dvigali.

Avtobusni turisti so daleč najbolj številni, pred avtomobilskimi in tistimi s kamperji, saj letališča državica ne premore, železnice (iz Riminnija) pa po drugi svetovni vojni sploh niso več obnovili, saj so imele lokomotive že prej veliko težav z velikim naklonom.

V zadnjih letih opažajo osip čezoceanskih turistov, zato pa jih nadomeščajo – Slovani! Ne bodite začudeni, če vas v trgovino vabijo z napisi v ‘švasani’ pisavi, gostilniški meniji so, poleg v ruščini, izpisani tudi v češčini. Če boste vstopili v katero od številnih trgovin z usnjem, nakitom, kozmetiko in sploh dražjimi izdelki in če ne izgledate ‘latino’, vas bo prodajalka zelo verjetno ogovorila po rusko. Pa ne, da so se Sanmarinke naučile ruščine, ne – v trgovinah so zaposlili Rusinje, Ukrajinke itd (Nisem si jih drznil vprašati, če so jih prekvalificirali iz katerega drugega poklica …).

Tudi če niste zbiralec znamk, je nepisano pravilo, da si kot spominek (zase ali koga drugega) omislite kakšno lepo serijo znamk. Se pa iztržek od izdajanja znamk drastično niža, se pa zato povečujejo prihodki iz bančništva. Vse več bank seli svojo dejavnost v San Marino, ki pač nudi ugodnejše pogoje. To gre seveda v nos Italijanom in kar nekajkrat se je v zadnjem času že zaiskrilo, ne sicer tako kot kmalu po vojni (1949 – 1951), ko je Italija uvedla sankcije (zaprla meje) in je moral San Marino ukiniti določene ugodnosti. Med državama ni carine in če je San Marino kje preveč radodaren (pri davkih), ima seveda Italija nekaj škode. San Marino je pač enklava, obkrožena z eno samo državo – Italijo. Da ste vstopili na ozemlje državice, vas opozorijo table in belomodre zastave, ni pa kontrolnih točk ali ‘organov’. Čeprav državica ni članica Evropske unije, pa kuje svoje evrske kovance, ki so, podobno kot znamke, med numizmatiki zelo iskani. Če vam jih bo uspelo dobiti (kupiti), potem boste glavne znamenitosti mesteca pod Titanovo goro spoznali kar z njih. Na kovancu za en evro boste spoznali državni grb, na kovancu za dva evra je upodobljena vladna palača (Palazzo Pubblico), na kovancu za 50 centov so upodobljeni trije stolpi: Guaita, Cesta in Montale. Na kovancu za 20 centov je reprodukcija olja iz Guercinove šole, ki prikazuje sv. Marina, na kovancu za 10 centov je upodobljena bazilika, itd. Obhod vseh teh znamenitosti vas ne bo preveč upehal, tudi poti med vsemi tremi stolpi je ravno za en sprehod z lepim razgledom na vse strani, tako da si potem lahko privežete dušo v kateri od gostilnic, ki domujejo v slikovitih in živopisnih uličicah. Splača se poskusiti kaj iz njihove tradicionalne ponudbe (tudi skozi turistične menije za spodobno ceno) – na razne pašte, sire, vina, pa na svoje oljčno olje so ponosni. Prebivalci pod Titanovo goro so se, odmaknjeni od prometnih tokov in brez surovin (ter posledično industrije), stoletja prebijali skozi življenje s poljedelstvom in živinorejo, dokler ni zaživel turizem. Zdaj zavzema že kar polovico vseh prihodkov države, kmetijstvo pa je zdrsnilo samo na 7 odstotkov bruto domačega proizvoda.

Za ljubitelje spektaklov je v San Marinu dobro poskrbljeno. Srednjeveške in druge barvite in bogate uniforme vseh možnih državnih struktur se v paradah predstavijo kar pogosto. Dvakrat, prvega aprila ali prvega oktobra, se razvrsti vse, kar je v državi uniformiranega, ob umestitvi kapitanov regentov. San Marino ima pač svojevrstno državno ureditev, kot plod dolgoletne državotvorne in demokratične tradicije. Zakonodajno moč ima Veliki (in) splošni svet (Consiglio Grande e Generale), ki ga sestavlja 60 članov in so na neposrednih volitvah voljeni vsakih pet let. Svetniki vsakega pol leta izvolijo dva kapitana regenta, ki skupaj s kabinetom (državni tajniki in kongresniki, ki vodijo različne resorje – ministrstva) predstavljajo izvršno oblast.

Prebivalstvo konstantno narašča, podvojilo se je v dobrega pol stoletja in skoraj 34.000 jih je že danes. Približno osmina je Italijanov, ki so se v enklavo priselili zaradi služb in drugih ugodnosti (davki so nižji), je pa tudi veliko Sanmarincev v preteklosti zapustilo svoje domove in poiskalo službe predvsem ob jadranski obali. Za volitve jim država povrne potne stroške, kjerkoli že so. Lokalno samoupravo ima devet naselij (castelli – gradovi), pri čemer glavno mesto države ni tudi največje – mesto San Marino je s 3.500 dušami tretje, Dogana (v kastelu Seravalle) tik pred mejo na cesti proti Riminniju šteje 7.000 prebivalcev.

Tradicionalnim cerkvenim praznikom in pa šagram je treba dodati še novodobne prireditve, namenjene privabljanju turistov. Tako postane v juliju že sicer srednjeveško okolje še bolj avtentično, saj se na stojnicah predstavljajo tradicionalni obrtniki, ki jih dopolnjujejo uprizoritve bitk – ko se ne bojujejo, so vojske v svojih taborih turistom na ogled. Po ulicah godejo potujoči glasbeniki in plešejo razne skupine, vsi seveda ustrezno kostumirani, največje pozornosti pa so deležni virtuozi z zastavami. Zanimiv (in pisan) je tudi turnir s samostreli, nekdanjim paradnim orožjem državne vojske. Tudi na tretjega septembra je zelo praznično saj slavijo dan republike – sveti Marin naj bi temelje državnosti zakoličil 3. septembra leta 301!

Legend o nastanku San Marina je več in so nezanesljive – po eni naj bi rabska kamnoseka Marin in Leon leta 257 prišla v Rimini obnavljat porušeno obzidje (iz časa Avgusta?). Manj verjetno je, da ju je iz Dalmacije, zaradi krščanske veroizpovedi, pregnal cesar Dioklecijan, kar se pogosto navaja ob napovednikih potovanj slovenskih turističnih agencij v to državico. Očitno z datumi nekaj ne gre prav, saj je Dioklecijan svoj znameniti edikt proti kristjanom sprejel šele leta 303 – s pomočjo kristjanov naj bi 285. leta sploh postal cesar, pa tudi žena Priska in hči Valerija sta bili krščeni. Kakorkoli, nekaj je Marina in Leona tudi z Riminija pognalo v nedostopne hribe, kjer sta ustanovila skupnost kristjanov. Leon je ostal na Montefeltru (danes San Leo), Marin pa se je utaboril pod Titanovo goro, kjer je postavil cerkvico in s tem tudi temelje mesta in države. Prebivalcem je skozi stoletja uspelo ohranjati neodvisnost, menda tudi za to, ker slabo dostopno in ne posebno radodarno ozemlje ni bilo posebej privlačno za osvajalce. Očitno pa so bili v San Marinu vedno spretni diplomati, saj so jih pustili pri miru tako papeži kot Napoleon ali Garibaldi, še Nemci so jih zasedli šele ob umiku po škornju navzgor.