Trakošćan – romantični duh visokega (hrvaškega) plemstva
Trakošćan velja za enega najlepših in najbolj ohranjenih dvorcev daleč naokrog. Če bi ležal v Istri, bi ga poznal sleherni Slovenec, tako pa ima pred nami mir, pa čeprav stoji takorekoč na slovensko – hrvaški meji, le dober streljaj proč.
Pred leti je postal v javnosti za hip bolj poznan na račun politike, natančneje zaradi srečanja predsednikov vlad Boruta Pahorja in Jadranke Kosor. Pred tem so se politiki srečevali na Otočcu ali Mokricah, torej v grajskem elementu, zato so tudi sosedje izbrali podobno okolje, le da Trakošćan oba naša prekaša. Obisk dvorca, z nekaj dodatki, je primeren za enodnevni izlet.
Ne glede iz katerega dela Slovenije se proti Trakošćanu odpravimo, doseči moramo mednarodni mejni prehod Gruškovje, onstran meje poiskati usmerjevalne table za odcep, ki vas že po sedmih kilometrih pripelje pred čudovito veduto zelo svetlo opleskanega gradu na vrhu stožčastega holma.
Ob vznožju je nekdanja pristava z vso potrebno ponudbo in parkirišči. Od sedenja v avtomobilu se boste po poti navkreber ravno prav razmigali in se zadihali in že boste stali pred vhodom v grad, z družinskim grbom nad portalom.
Že na prvi vtis se vidi, da je kompleks skrbno vzdrževan. Dodatno vrednost mu daje parkovna urejenost, z bogatim rastlinstvom, katerega pestrost povečuje še obsežno umetno jezero, okrog katerega so speljane sprehajalne potke. Zanimivi razgledi in čudovite panorame se obiskovalcu odstirajo na vsakem koraku, bodisi z gradu navzdol, ali od jezera navzgor. Morda je še najbolj primeren čas za obisk jeseni, ko se listje obarva, pa tudi bližnji gozdovi slovijo kot domovanje gob, posebej jurčkov. Čeprav je že sam obisk parka svojevrstno doživetje, pa se splača ogledati tudi notranjost gradu. Vstopnina znaša 40 kun, za otroke in študente pol manj. Odprt je od 10.00 do 18.00, pozimi od 9.00 do 17.00. Dobro se je seznaniti tudi z nekaj zgodovinskimi podatki, da je potem obisk prostorov in zanimivih zbirk bolj doživet.
Zametki dvorca so že v 13. stoletju, ko je deloval kot opazovalna trdnjava v obrambnem sistemu Zagorske grofije. Prvi znani lastniki so bili grofje Celjski, kasneje je prehajal iz rok v roke, dokler ga cesar Maksimiljan Habsburški ni leta 1584 v dedno last dodelil hrvaškemu banu in kardinalu Juraju Draškoviću, ki je med drugim zadušil veliki kmečki punt (1573) z Matijo Gubcem na čelu. Grad je bil v vojnih vihrah večkrat poškodovan, vendar so ga Draškovići vedno uspeli obnoviti – najpomembnejša je bila prenova sredi 19. stoletja, po zgledu nemških romantičnih dvorcev, z umetnim jezerom in ustreznim inventarjem. Kot po čudežu jo je dvorec tudi med drugo svetovno vojno in tik po njej še kar dobro odnesel. Njegov zadnji lastnik Ivan X. Drašković je leta 1945 emigriral v Avstrijo, kmalu nato so kompleks nacionalizirali, za muzej pa so dvorec razglasili leta 1952.
Na ogled so štiri etaže, tudi servisni del s prostori za služničad. Ogled se začenja v visokem pritličju z lovsko sobo (okoliški gozdovi so bili vedno polni divjadi), knjižnica razpolaga s 1.500 knjigami in manjšo arheološko zbirko orožja in orodja že iz mlajše kamene dobe, osrednji prostor pa zavzema prostorna viteška dvorana. Draškovići, ki so s Trakošćanom upravljali tri stoletja in pol, so bili prvenstveno vojaška dinastija (borili so se tako proti Turkom kot tudi proti Napoleonu), zato je njihova navezanost na orožje razumljiva. Zbirka orožja s primerki od 15. stoletja naprej je zato neprecenljiva in (moškim obiskovalcem) prava paša za oči. Zato pa lahko tudi ženski spol globoko zavzdihne ob razkošni stilni opremi jedilnice in drugih salonov v obeh nadstropjih, ki vsak zase pripoveduje drugo zgodbo iz življenja visokega plemstva.
Stene praktično vseh prostorov so na gosto ovešene s platni – smiselno postavljene zbirke pa pripovedujejo nove in nove zgodbe. Enkratna je slikanica portretov Draškovićevih skozi polna tri stoletja, pri čemer otroci niso izjemna. Zanimiva je še zbirka portretov častnikov Draškovićeve vojske iz sedemletne vojne.
V posebni sobi, pravzaprav ateljeju, je zbran opus Julijane E. Drašković, najbrž prve hrvaške slikarke, ki je dosegla akademski naslov. Posebno mesto zavzema še alegoričen ciklus Štirje kontinenti znanega bidermajerskega slikarja Mihaela Stroya, sicer pomembnega slovenskega portretista. Nasičeni s pogledi na izrezljano pohištvo za različne namene se iz stilskih obdobij (neorenesanse, klasicizma, baroka, rokokoja do romantike) vrnemo v sedanjost z vzponom na razgledno teraso na okroglem obrambnem stolpu, kjer nam pogled nase prikuje umetno jezero. Dolgo je skoraj poldrugi kilometer (s površino 17 hektarjev), globoko poltretji meter. Že od nastanka, ko so s postavitvijo pregrade potopili plitko dolino, ima jezero dvojno funkcijo – po eni strani estetsko, kot dekorativni element, po drugi pa še gospodarsko, kot ribnik. Tudi slovenski ribiči radi v njem namakajo trnke. Voda se poleti segreje do 22 stopinj in je torej primerna za osvežitev, lahko pa si izposodite tudi čolničke in pedaline. Pozimi jezero zamrzne in ob hladni zimi ledena ploskev zdrži cele tri mesece.
Skratka, Trakošćan je primer imenitne enotnosti bivalne in parkovne arhitekture, njune gracioznosti in romantike, hkrati pa je uspel ohraniti tudi duha visokega plemstva.
Ogled Trakošćana velja združiti z obiskom prazgodovinskega najdišča v bližnji Krapini, romarske Marije Bistrice in Stubice s spomenikom kmečkemu puntu.
