Cluny (Burgundija, Francija) – vrhunec evropske romanike
Burgundijo morda preveč povezujemo zgolj z vinarstvom – pokrajina je namreč prostrana in raznolika, kjer se vedno najde kakšen nevinski biser(ček). Vinogradi prekrivajo le zelo majhen odstotek površine. Nekje na sredi Burgundije leži tudi mestece Cluny. Niti pet tisoč duš ne šteje danes, je pa kljub temu priljubljena turistična točka – na račun stare slave, saj je bil Cluny globoko v srednjem veku najimenitnejša meniška ustanova v Evropi.
Benediktinska opatija je že obeležila 1100. obletnico svojega nastanka. Francoska vlada je obletnico v svojem koledarju proslav celo postavila na prvo mesto. V danes etnično in versko ‘zagoreli’ (če uporabim znan Berlusconijev umotvor) Franciji je bila častitljiva obletnica opatije še kako dobrodošla – svetu je oznanjala, da je bil Cluny (in s tem Francija) v zgodnjem srednjem veku osrednje krščansko mesto v Evropi.
Opatijo v Clunyju je leta 910 na svoji posesti ustanovil vojvoda Viljem I. Akvitanski, menda 11. septembra – in benediktinske menihe oprostil vseh obveznosti in dajatev, razen tega, da so morali moliti za njegovo dušo. Opatija je odgovarjala le papežu, posebnost tega reda pa je bila tudi v tem, da so bili menihi (od Španije in Italije prek Francije do Anglije) neposredno podvrženi opatu iz Clunyja in ne predstojniku svojega samostana. Zaradi tega je red postal vpliven in seveda bogat in tako se je tudi matična cerkev v Clunyju stalno širila. Benediktinski red (ko je štel kar 10.000 menihov) je predstavljal temelj stabilnosti takratne evropske družbe, največjo moč in vpliv pa je opatija dosegla od druge polovice 10. stoletja do zgodnjega 12. stoletja. Kar štirje clunyjski opati so postali papeži, trije pa so razglašeni za svetnike.
Med njimi je bil tudi sv. Odon, kateremu pripisujejo uvedbo dneva spomina na verne duše v vicah – ukazal je, naj l. novembra popoldne po cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi pa naj molijo večernice, drugi dan naj za mrtve opravijo jutranjice in hvalnice ter zanje mašujejo in delijo miloščino. Navada se je hitro razširila in se v bistvu ohranila vse do danes.
Največje poslopje, imenujejo ga Cluny III, kjer je bilo prostora za kar 1.000 menihov, so začeli graditi leta 1088. In čeprav sem že v znanem vodiču Lonley planetu prebral, da je bila cerkev velikanska, pa se šele na samem prizorišču zaveš njenih dejanskih dimenzij. Cluny III je bila dolga kar 150 metrov – predstavljajte si torej za poldrugo nogometno igrišče površin! Danes so vidni v glavnem podnožja stebrov, nekateri kapitlji, zidovi, tudi vrata – skorajda prej spominja na ostaline kakega grškega templja kot na cerkev, najbrž tudi zaradi romanskega sloga, ki so ga med gradnjo samo mešali s prihajajočo gotiko. Osnovna ladja je tedaj merila v dolžino 68 metrov, zvonik je segal 90 metrov visoko. Šele čez 500 let so zgradili cerkev, ki je bila clunyjski kos – sv. Petra v Rimu. Za slovenske razmere je velika tudi še sedanja cerkev, v bistvu južno krilo prečne ladje, kar ne znaša niti desetine nekdanje velikanke (na fotografiji makete rjavo obarvano).
In kaj se je zgodilo s cerkvijo velikanko? Zgodila se ji je francoska revolucija – opatijo je revolucionarna oblast ukinila, ogromne količine zidakov in kamenja pa so počasi uporabili za gradnjo hiš v mestu. Prav tako so razdelili knjižnico, ki je dolgo časa veljala za najbogatejšo v Franciji in eno pomembnejših v Evropi. Nekdanji samostanski mlin je danes preurejen v muzej, kjer lahko dodatno spoznate, kako je bila cerkev bogato okrašena, saj je vendarle ostalo še precej dragocenih primerkov gotske arhitekture, pozorno oko pa bo še danes našlo posamezne detajle, vgrajene v stavbe, kar daje mestecu nenavadno podobo.
S Clunyjem pa je povezana tudi ena najbolj znanih srednjeveških zgodb o neuslišani ljubezni – v samostan se je namreč zatekel vplivni intelektualec, filozof Peter Abelard, ki se je bil v Parizu zaljubil v Heloizo, nečakinjo visokega duhovnika pariške katedrale, se z njo skrivoma poročil in imel sina. Kazen je bila strašna – kastracija, Abelard je postal menih, tudi Heloiza je zbežala v samostan.
Del še ohranjenega samostanskega kompleksa služi danes študentom – v spodnjih prostorih so predavalnice, v zgornjih sobe. Sicer je mestece dokaj mirno, ob osrednji ulici in manjših trgih se vrstijo restavracije, ki zaživijo predvsem ob večernih urah. Skorajda ne gre preskočiti večerje s takšnim ali drugačnim kosom mesa še ene burgundske znamenitosti – pasme charolais. Kraj s tem imenom leži le nekaj deset kilometrov jugozahodno ob Clunyja in čeprav si človek lahko zmotno predstavlja Burgundijo kot pokrajino, posejano z vinogradi, so le – ti v manjšini, medtem ko se po nizkem gričevju pasejo številne črede te kodraste in belkaste pasme, katerih primerki moškega spola na tehtnici pogosto prebijejo eno tono. Cene v mestu so za francoske razmere zmerne, še celo odprto (poceni) vino je zelo solidno.
Lokalni vinogradniki pa svoja vina ponujajo kar na stojnicah pred velikim kampom, ki leži onstran reke, dober lučaj od mesta. Kamp Cluny je prostran, z bazenom, in poleti kar lepo zapolnjen – vendar gre za prehodne goste – večina je Angležev in Nizozemcev, ki na dolgi poti do Azurne obale (in nazaj) le prenočijo. Pokušine vin so sicer brezplačne, seveda pa pričakujejo, da boste potem tudi nekaj kupili. Med belimi sortami prevladujejo chardonnayi (ki menda v zmerno hladni in kontinentalni pokrajini pokažejo največ), med rdečimi cabernet sauvignoni, medtem ko je za največjo znamenitost Burgundije – modri pinot – treba drugam. Cene buteljk na stojnicah niso visoke, prav neverjetno za Burgundijo, kjer vina z boljših leg in seveda po znanih kleteh hitro poskočijo na trimestne številke in navzgor. Toda ‘cruje in grand cruje’ je treba iskati bolj proti severu. In ko sem vinarja na stojnici, malce naveličan chardonnaya, povprašal, ali nimata še kakšne druge sorte, recimo sauvignona, sta me pogledala, kot da sem padel z Marsa. In ko sem jima skušal dopovedati, da prihajam iz doline, kjer premoremo najmanj 20 sortnih vin, sta samo odmahnila z roko, češ da v svoji polomljeni francoščini sploh ne vem, kaj govorim.
Iz Ljubljane do Clunyja je skoraj tisoč kilometrov.
