Rapallo – 100 let od sramotne pogodbe

Ne glede na vse čare in lepote pa sem Rapallo vendar zapustil z mešanimi občutki, najbrž zaradi genskega zapisa, ki ga nosim v sebi. Da po pogodbi, podpisani v Rapallu, za nas Primorce nič ni bilo več kot prej.

Kraj Primorcem nesrečnega imena

Usoden podpis v zavetju palm

V že tako mučni korona jeseni 2020 se Slovenci žalostimo dveh stoletnic – koroškega plebiscita (10. 10. 1920) in nato še rapalske pogodbe dober mesec kasneje. Tragična dogodka sta za naše kraje predstavljala še zadnji dejanji prve svetovne vojne, ki je za ceno osmih milijonov mrtvih in dvajsetih milijonov ranjenih (da o materialni škodi ne govorimo) na novo izrisala evropski zemljevid. Med osmoljenci globalne visoke politike v kaotičnih razmerah po koncu vojne je bila zagotovo Primorska. Z mirovno pogodbo med Kraljevino SHS in Italijo so jo enostavno ‘prepisali’ k Italiji. Pogodbo so podpisali 12. novembra 1920 – kraj Rapallo.

Spomnimo, po čudežu pri Kobaridu so združeni narodi avstro-ogrske monarhije gnali italijansko soldatesko globoko v notranjost Italije, vse do reke Piave. Toda na drugih frontah centralnim silam ni šlo tako dobro in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo os zlomila. In se je, koncem leta 1918. Ječa narodov, Avstro-Ogrska, je pod novim cesarjem Karlom I., ki je nasledil celo pri neavstrijskih narodih priljubljenega Franca Jožefa, pokala po vse bolj redkih šivih. Nacionalno raznobarvna vojska, že tako povsem izmučena, je bila z mislimi pri svojih družinah in državah in 24. oktobra 1918 so Italijani spet prečili Piavo, kar je z na hitro podpisanim premirjem pri Padovi pomenilo tudi dejanski razpad avstro-ogrske monarhije. Medtem ko so se vojaki, kakor so vedeli in znali, vračali proti domu in pobirali še tiso malega, kar je po letih vojne ostalo, se je zbudila tudi slovenska politična elita.

Že 29. oktobra 1918 je Ivan Hribar kot podpredsednik Narodnega sveta za slovenske dežele v Ljubljani proglasil Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dva dni kasneje je bila imenovana Narodna vlada v Ljubljani, ki jo je takoj potrdil Narodni svet v Zagrebu. Imela je vsa najvišja zakonodajna in izvršilna pooblastila – razen v tistem trenutku najpomembnejših – zunanjih in vojaških zadev in ni bila sposobna obvarovati slovenskega nacionalnega ozemlja, ker se je preveč zanašala na obljube antantnih ‘zaveznikov’. Tako je opogumljena italijanska vojska že 5. novembra 1918 začela prodirati na slovensko ozemlje in 11. novembra prišla celo do Vrhnike. Italijani so se nato sicer umaknili, vendar le do Planine, oziroma do črte, določene s tajnim londonskim paktom. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (mišljeni so bili Srbi na Hrvaškem) je obstajala le 33 dni, saj je 1. decembra regent Aleksander Karađorđević razglasil zedinjenje Države SHS ter Kraljevine Srbije, s čimer je nastala Kraljevina SHS – vendar v obratnem vrstnem redu kratic narodov – torej Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Kot je znano, so zavezniki v Londonu (leta 1915) med drugim Italiji obljubili tudi tretjino slovenskega ozemlja, Istro, precej otokov in celo Zadar, če izstopi iz centralnih sil in se priključi Antanti. In od tega spretni italijanski diplomati niso po vojni odstopali, na pariški mirovni konferenci januarja 1919 so zahtevali še več (kot bi jim glede na njihov delež pri zmagi zaveznikov sploh pripadalo).

Nazaj je Italijane držal le predsednik ZDA Woodrow Wilson, ki je poudarjal pravico narodov do samoodločbe. Po njegovi formuli bi Slovenci dobili vsaj izhod na morje, a kaj, ko je izgubil na volitvah, italijanska pogajalska izhodišča pa je izboljšal pesnik Gabriele d’Annunzio, ki je s črnosrajčniki zavzel Reko, čeprav je bila pod protektoratom Antante. Zagato so ‘veliki trije’ rešili z dogovorom, da Kraljevina SHS in Italija to uredita dvostransko – v bistvu Kraljevina Srbija, saj Kraljevina SHS sploh še ni bila priznana. Po daljših neuspešnih dvostranskih pregovarjanjih so zavezniki pritisnili na Srbijo, da vendarle podpiše mirovni sporazum z Italijo.

Zgodilo se je to v tedaj znanem turističnem letovišču Rapallo na ligurijski obali, v bistvu nekaj kilometrov iz Rapalla, na območju St. Margharite. Štiri dni so potekala pogajanja v impozantnem hotelu Imperiale. Na koncu so gostujoči pogajalci (premier Vesnić, zunanji minister Trumbić in finančni minister Stojanović) pristali prav na vse italijanske pogoje in odločilni papir podpisali v vili lučaj od hotela, le onstran ceste. Poenostavljeno rečeno – Kraljevina SHS (ki se je leta 1929 preimenovala v Jugoslavijo) je za lastno priznanje žrtvovala velik del ozemlja, seveda ne srbskega, pač pa slovenskega in hrvaškega etničnega telesa.

Z rapalsko pogodbo je pod Italijo poleg 390.000 Italijanov (skupaj z Reko) prešlo še pol milijona slovanskih prebivalcev, večina Slovencev (320.000), od katerih jih je 210.000 prebivalo na izključno s Slovenci naseljenem območju. V SHS pa je ostala le peščica dalmatinskih Italijanov, ki pa so imeli že z rapalsko pogodbo zaščitne varovalke. Slovenci in Hrvati pa znotraj kraljevine Italije pač ne, kar se je tako usodno pokazalo kaj kmalu – z vzponom fašizma, ki je Primorsko zaznamoval tako rekoč za večno, saj se travme raznarodovanja še po sto letih prenašajo iz roda v rod, po drugi strani pa je italijanska zasedba Primorske po rapalski pogodbi močno vplivala tudi na kasnejšo svojstveno zgodovinsko in narodnostno preobrazbo ter samosvojo kulturno in psihosocialno identiteto primorskega življa.
Rapalska meja je na slovenskem ozemlju dokaj jasna, saj vse od Mangrta in Triglava striktno sledi razvodnici, črti, ki deli vodotoke na jadransko in črnomorsko porečje. No, le tam kjer se ni točno vedelo, v katero morje se po zapletenem podzemeljskem kraškem svetu pretakajo vode, so mejo potegnili nekako čez palec.

Rapallo, kraj Primorcem nesrečnega imena, danes šteje okrog 30 tisoč duš. Je še vedno priljubljena turistična destinacija, čeprav v maniri večine ligurijskih mest z razvpito Genovo na čelu ni prav bleščeče urejeno in se na pogled zdi, da je vendarle v ponudbi nekoliko zaspalo. Sredozemski temperament veje s tržnice, pa z gostinskimi mizami posejanih ulic, ki tudi v močnem soncu nudijo nekaj svežine. Posebnost so poslikane fasade. V zasnovi romanska cerkev iz začetka 12. stoletja z nenavadnim zvonikom dominira v središču starega jedra. Zanimiva vrata Salina, edini ostanek nekdanjega mestnega obzidja, ločujejo (ali pač spajajo) staro jedro od mlajše obalne promenade, na kateri je nanizanih brez števila restavracij, barov, hotelov. Pozornost sredi manjšega trga vzbuja paviljon s poslikanim svodom, namenjen nastopom mestne godbe.

Z bližjega parka z mogočnim Kolumbovim kipom je vhod na urejeno kopališče, seveda s tipičnimi ležalniki in ‘ombreloni’ ter boksi za preoblačenje. Ob pristanišču poglede turistov privlači še manjša trdnjava (Castello sul Mare) iz leta 1551, ki so jo zgradili za obrambo pred plenilskimi pirati.

Rapallo se ponaša z milo klimo in sredozemskim rastjem, lahnimi sapicami in velikim številom sončnih dni tudi pozimi, zato že več kot stoletje vanj prihajajo prebivalci severnoitalijanskih mest, ki imajo težave z dihali. Ob sprehodih so jim ponudili, tistim petičnim, tudi igranje golfa in tako je rapalsko golfišče iz leta 1930 med najstarejšimi v Italiji. Friedrich Nietzsche je v spominih zapisal, da se mu je ideja za Zaratustro prvič porodila prav med sprehodom po obali, ki proti zahodu in jugu zaklepa rapalski zaliv.
Vijugava in ozka priobalna cesta pripelje v pravi mali biser – Portofino.

Slikovit zalivček je skrit v varnem zavetrju zalednega hriba, na prisojnih legah so v polkrogu nanizane tipične ligurijske hiše, visoke in ozke, s fasadami v živahnih barvah in umetelno izdelanimi detajli iz različnih stilnih obdobji. No, oči glavnine turistov so večinoma uprte na vodo, kjer se drenjajo prestižne jahte mogotcev s celega sveta, filmskih in estradnih zvezd … Večje barke v pristanišče niti ne morejo in so zasidrane pred zalivom. Portofino je štafetno palico priljubljene destinacije svetovnega jet seta prevzel od francoskega St. Tropeza in jo, vsaj tako se zdi, že tudi predal hrvaškemu Hvaru.

Gostom prilagojeno je seveda vse na obali. Prti na mizah restavracij se bleščijo kot v reklamah za pralne praške, leskečejo se nizi dragih kozarcev s pogrinjki in priborom, ki čakajo na petičneže, redko kje na svetu je v tako majhni vasici toliko trgovin prestižnih blagovnih znamk.
Zaradi zavetne lege je bil zalivček poseljen že zelo zgodaj, uporabljali so ga tako feničanski kot tudi kasnejši trgovci, rimski zgodovinar Plinij pa naj bi ga poimenoval kot Delfinja vrata, najbrž zaradi množice delfinov. Navdih so v slikoviti ribiški vasici iskali pesniki in pisatelji, med njimi Maupassant, v kar nekaj filmih se pojavlja kot resnična kulisa, v nekaj kadrih tudi Volku z Wall Streeta. Portofino je samostojna občina, pa čeprav ne šteje niti 500 duš, pozimi še manj.

V Portofinu je seveda tudi Turistično informacijski center in ko se pozanimam za ogled vile, kjer je bila podpisana rapalska pogodba, mi prijazno dekle razloži, da s tem ne bo nič, saj je vila danes v zasebni lasti in ni odprta za javnost, si pa jo lahko ogledam (in fotografiram) od zunaj, s parkirišča omenjenega hotela Imperiale. Da pa je tudi ne morem zgrešiti, zaradi poudarjene opečnate barve fasade. Glede notranjosti oziroma usodne mize pa se pač moram zadovoljiti s fotografijo s podpisa pogodbe, ki jo pogosto izvrže poizvedovanje na vsevednem spletu, ki tudi razkrije, da je tedaj hiša nosila ime družine Spinola, danes pa ji pravijo kar Villa del trattato. Pa v Rapallu ni bila podpisana le ena mednarodno pomembna pogodba, dve leti kasneje sta pogodbo podpisali še Nemčija in Sovjetska zveza.

Ne glede na vse čare in lepote pa sem Rapallo vendar zapustil z mešanimi občutki, najbrž zaradi genskega zapisa, ki ga nosim v sebi. Da po pogodbi, podpisani v Rapallu, za nas Primorce nič ni bilo več kot prej. Kaj kmalu so občutili raznarodovalni pritisk čedalje močnejšega fašizma – začelo se je nasilno poitalijančevanje.
Rudi Lovec