Sveta Marjeta nad Dolenjami
Pohoda po Vrtovčevih poteh, ki velja za najbolj množičnega v Vipavski dolini in ki bi 22. novembra obhajal 20-letnico, ne bo. Se pa lahko vseeno podamo na pot v lastni režiji, bodisi po delih ali v celoti in to kadarkoli, saj je trasa dobro označena.
Začenja se pri velikem hrastu pred vasjo Ustje, za ogrevanje preči njive in čez reko Vipavo dospe do zaselka Dolenje, kjer se kaj hitro začenja nekoliko strmejši del celotne trase. Je pa pot široka, vzdrževana, potem ko so jo pred desetletjem temeljito obnovili. Nekako na pol poti od Dolenj proti Planini je običajno čas za prvi postanek, saj se na platoju desno od poti nenadoma pojavi bleščeče bela cerkev, posvečena sv. Marjeti.
Cerkev je v 17. stoletju postavila družina Lichtenthurnov, ki je živela na Planini. Namenjena naj bi bila prebivalcem levega brega reke Vipave (Dolenje, Bačarji), ki so bili precej oddaljeni od drugih božjih hramov (na Ustjah ali Planini). Vendar je bila še vedno precej oddaljena od vasi, v bistvu kar visoko nad vasjo, na 195 metrih nadmorske višine. Glavni razlog gradnje na tem mestu gre iskati drugje, morda v zaobljubi plemiške družine, v tem primeru bi šlo z votivno cerkev. Sezidali so jo na zanimivi legi – nad geološkim prelomom, kjer je iz pobočja tedaj vrel studenec in je veljal za zdravilnega, zdravilnega morda za ženske težave. K temu napeljuje izbira svetnice, saj je sv. Marjeta zavetnica žena nasploh, še posebej naj bi pomagala zoper nerodovitnost in kot priprošnjica v ženskih stiskah.
Nasploh je o cerkvi sami, ki sodi v planinsko župnijo, zelo malo zgodovinskih virov. Cerkev ima baročno obokan prezbiterij, pravokotna ladja je sorazmerno prostrana, po kamnoseških detajlih sodeč je bila nekoč razširjena. Prezbiterij z ladjo povezuje mogočen kamnit obok. Oltar s kipom sv. Marjete je izredno slikovit, pa tudi poseben. V Sloveniji ji je posvečenih več kot 50 cerkva in praviloma svetnico upodabljajo z zmajem na povodcu ali verigi ob nogah, kot atributa pa nosi križ (po legendi je z njim premagala zmaja – hudiča) in palmino oziroma oljčno vejico. Naša Marjeta pa drži v levi roki dolg meč, desno pa ima dvignjeno nad glavo, medtem ko ima križ na diademu. Osrednji zavetnici dela na desni strani družbo kip sv. Alojzija (ki se je po težkem porodu skupaj z materjo dolgo boril za življenje). Žal pa je od levega kipa ostal samo še podstavek.
V drugi polovici prejšnjega stoletja je cerkev namreč začela precej propadati, zamakala je, iz nje je že zdavnaj izginila vsa oprema, kipi, podobe … Vendar je cerkev prirasla ljudem k srcu in so dali pobudo, da bi jo obnovili. Kar nekaj let so se o tem pogovarjali, dokler niso uspeli zaključiti finančne konstrukcije, ki je vključevala tudi veliko udarniškega dela, okrog tisoč ur. Med župljani je kar nekaj obrtniških mojstrov, katerih znanje in pridne roke so prišle pri obnovi še kako prav. S skupnimi močmi so tako rešili še en biser naše dediščine.
Cerkev je blagoslov, ki se ga je seveda udeležila množica ljudi, dočakala z novo streho, ometana in prepleskana, poskrbeli so tudi za električno napeljavo, okolico pa so temeljito očistili drevja in grmovja, tako da je sedaj spet vidna iz doline. Blagoslov je opravil koprski škof dr. Jurij Bizjak, tedaj (julija 2011) še v vlogi pomožnega škofa. Blagoslovil je tudi nov zvon, ki so ga po maši dvignili v zvonik na preslico. Včasih sta v njem pozvanjala dva zvona, vendar so ju poleti 1942 pobrali Italijani in pretopili v topove.
Ob Vrtovčevem pohodu je cerkvica odprta, sicer pa ne, o njenih značilnostih (in bogatem nahajališču fosilov v bližnji breči) pripoveduje informacijska tabla, ki jo je ob prenovi postavilo društvo Matija Vrtovec.
