Osimo – mestece, ki je razprlo železno zaveso

V senci zelo okrogle obletnice, namreč stoletnice Rapalske pogodbe, je minila nekoliko manj okrogla obletnica prav tako ‘težke’ pogodbe, le da nosi ta podpis pod bajoneti in v soju sveč, najmanj z našega zornega kota, pozitivni predznak. Osimski sporazumi so z 10. novembrom ‘ostareli’ na 45 let.

Osimo je le eno od tisočerih mestec, ki so jih pozidali na gričih Apeninskega polotoka. Leži v pokrajini Marke, nedaleč od Ancone, vendar v notranjosti in proč od prevladujočih prometno turističnih tokov. Čeprav je vredno ogleda, pa je daleč v senci bolj obleganih mest Toskane in Umbrije. Mestece je bilo pozidano že v rimskih časih, o čemer priča dobro ohranjeno obzidje. Obiskovalca na vhodu v mesto pričaka mogočna romansko-gotska katedrala, posvečena sv. Leopardu, prvemu osimskemu škofu. Ob sprehodu po mestecu pozornost vzbudi še mestna hiša iz 17. stoletja. V atriju so razstavljeni imenitni rimski kipi, toda brez glav, zato osimskim meščanom sosedje nekoliko zajedljivo pravijo ‘brezglavci’. Mestece tudi na vrhuncu turistične sezone deluje nekoliko zaspano, kar se odraža tudi v TIC-u, ki ga popoldne odprejo šele ob 15.00, ob našem obisku s krepko ‘akademsko’ zamudo. Na naše vprašanje, kje so bili podpisani osimski sporazumi, uslužbenka kot iz topa izstreli: »Slovenci!« Drugih osimski sporazumi ne zanimajo, Italijani pa se nad njimi običajno zmrdujejo, češ da so Jugoslaviji nekaj dali, v zameno pa niso dobili nič.

Legendarni profesor zgodovine in filozofije na ajdovski gimnaziji Alojz (Lojze) Bizjak je Italijo rad primerjal z zrezkom: »Italija je kot ‘šnicel’, bolj kot ga tolčeš, bolj se širi!« S tem je hotel slikovito ponazoriti izjemno sposobnost italijanske diplomacije, da izgube na vojnem polju vešče spremeni v dobiček na diplomatskem parketu.

Italija je ob sprejetju londonskega memoranduma javno razglašala, da se ne bo nikoli odrekla coni B in je tudi dejansko priznavala le civilno upravo v coni B, ne pa tudi dokončne suverenosti, vendar se je ta odločenost sčasoma precej otopila. Mehčali naj bi jo predvsem Američani, ki naj bi želeli privabiti Tita na zahod in ga nagraditi, ker se je oddaljil od sovjetskega bloka. ZDA se v odnosu s SZ niso več počutile tako močne, saj so s polomljenimi kostmi izšle iz vojne v Vietnamu, dodatno jih je pretresel škandal Watergate (Nixon). Najbolj pa so se bali ponovitve scenarija iz Češkoslovaške leta 1968. Begala jih je namreč starost Josipa Broza Tita in da bodo sovjeti njegovo smrt izkoristili za ‘bratsko’ posredovanje. Zato je zveza Nato z vso resnostjo ne povsem zaprto mejno vprašanje med Jugoslavijo in Italijo obravnavala kot potencialno žarišče medblokovskega konflikta. Vprašanje STO in imenovanje njegovega guvernerja je ostalo na dnevnem redu Varnostnega sveta OZN vse do uveljavitve Osimskih sporazumov.
Vendarle velja omeniti sporazum, ki je za prebivalce ob meji pomenil veliko olajšanje – Videmski sporazum iz leta 1955. Ljudje s stalnim bivališčem v tako imenovanem obmejnem pasu od Trbiža oziroma Rateč do Novigrada so lahko zaprosili za prepustnice, s katerimi so lahko prečkali državno mejo na 52 mejnih prehodih. V manj kot letu dni je bilo na jugoslovanski strani izdanih 116.000, na italijanski pa 146.000 tako želenih knjižic.
Med neposrednimi razlogi za sprejetje osimskih sporazumov je bila nedvomno helsinška konferenca 1. avgusta leta 1975, ki je prinesla Listino o varnosti in sodelovanju v Evropi. V njej je tudi določilo o nedotakljivosti meja in o ozemeljski celovitosti držav ter o mirnem reševanju sporov. Osimski sporazumi so pomenili prvo neposredno izpolnitev listine, evropsko javnost naj bi prepričali o ‘najbolj odprti meji v Evropi’ in da meja med SFRJ in Italijo ni železna zavesa. Toda dogajanje v zadnjih petih letih pred podpisom na takšno otoplitev ni nakazovalo.

Nepopustljivo italijansko stališče do cone B Svobodnega tržaškega ozemlja je ponovil Aldo Moro (še kot zunanji minister), zaradi česar je Tito leta 1970 odpovedal obisk v Rimu. Titovi sodelavci naj bi v aktovkah že imeli zanimive meddržavne projekte – za cesto v Brda po italijanskem ozemlju, za elektrarno na Soči v Solkanu in za mednarodni mejni prehod Vrtojba, torej projekte, ki so bili kasneje v ključeni v Osimske sporazume in tudi uresničeni.
Medtem je Italija postavljala pogoje, ki so bili za Jugoslavijo nesprejemljivi (popravki meje po Pariški mirovni pogodbi in po Londonskem memorandumu, vračanje optantov v Istro …), predlagala je tudi ustanovitev skupne gospodarske cone na območju Kopra, a pod italijansko zakonodajo in gradnjo skupnega letališča v slovenski Istri. Slovenija je pogrešala zlasti zaščito svoje manjšine v Italiji. Nekaj napredka je prispeval Titov obisk v Rimu leta 1971, do resnejših pogajanj pa je prišlo šele kasneje.

Ključni mejnik je bilo srečanje zunanjih ministrov Giuseppeja Medicija in Miloša Minića marca 1973 v Dubrovniku, pravzaprav neuspeh teh pogajanj. Italijanska stran je zato dala pobudo za pogajanja na ‘drugem kanalu’, Minić jo je sprejel. Analitiki zatrjujejo, da so bila nadaljnja pogajanja uspešna prav zato, ker niso potekala po uradni diplomatski poti (na nivoju zunanjih ministrstev), pač pa na ‘drugem kanalu’ in z močnim slovenskim prizvokom. Ne glede na velike načrte na gospodarskem področju je bilo nekje v ozadju še vedno čutiti tudi vprašanje meje. Italija je zahtevala nazaj delčke ozemlja na Kolovratu, Kambreškem, Sabotinu, v Brdih in še kje, kjer je jugoslovanska vojska ob razmejevanju (tudi s pomočjo domačinov) premikala mejne količke. Pogovori na gradu Strmol (nazadnje še v Strunjanu) so se v strogi tajnosti s presledki vrstili od junija 1974 do julija naslednjega leta. Najtrše poglavje je bila zaščita slovenske manjšine v Italiji, tudi v Goriški in Videmski pokrajini. Italija je odpiranju tega vprašanja nasprotovala, češ da manjšinska zadeva ostane notranje vprašanje države. In res je rimski parlament šele ob ratifikaciji Osimskih sporazumov sprejel izjavo, da bo pripravil globalni zaščitni zakon za manjšino v vseh treh pokrajinah, kar se je zgodilo šele čez četrt stoletja.
Osimski sporazumi 10. novembra 1975 so torej zadnje dejanje dolgo trajajočega in zelo kompleksnega problema skozi burno zgodovino dogajanja na stiku dveh ‘svetov’. Podpis se je zgodil daleč od mondenih letovišč, na pol v ilegali in z zvrhano mero improvizacije. Italijanski mediji so vzrok za hitenje videli tudi v vedno dvorezni pokojninski reformi, ki bi lahko spodnesla že tako nestabilno vlado.
Letali s podpisniki bi morali najprej prileteti na anconsko letališče Falconara, kjer so jih čakali novinarji, saj je bila prvotno za podpis predvidena palača prefekture v Anconi, vendar naj ne bi bila primerna, ker da jo je pred tremi leti poškodoval potres. Toda letali sta (menda zaradi vremenskih razmer) pristali v Riminiju in so delegaciji z avtomobili prepeljali v Osimo, pa ne v mestno hišo oziroma v središče mesteca, pač pa po makadamski poti do grička sv. Petra.

Osimski sporazumi so bili namreč podpisani v podeželski vili, ki jo je dal na voljo grof Guido Leopardi Dittaiuti. Posestvo na gričku ima pestro zgodovino, saj so že zelo zgodaj postavili cerkvico, posvečeno sv. Petru, tedaj v romanskem slogu. V 13. stoletju so pozidali še samostan menihov silvestrinov (benediktincev), ki so ga ob koncu srednjega veka zapustili. Kasneje ga je bolj ali manj v ruševinah za drobiž kupil Girolamo Sinibaldi, ki ga je zelo okusno prezidal v dvorec. Leta 1835 ga je menda za velike cekine kupil Ludvik Bonaparte, kasneje znan kot cesar Napoleon III., ki pa ga je kmalu prodal družini Leopardi. Iz te družine izhaja tudi Giacomo Leopardi (1798 – 1837), ki ga imajo Italijani za najboljšega pesnika po Petrarci. Bil je sodobnik Prešerna, le da je umrl še mlajši (39 let). Še dandanes sta na pročelju vile zelo lepo vidna arhitekturna elementa sakralne in posvetne gradnje – od samostana je ostal obok z zvončnico, od dvorca pa stražni stolpi.

Novinarji, ki so konvoju diplomatov sledili v Osimo, so podpis pogodbe označili kot turoben. Podpis se je zgodil že v mraku (ob 18.30) in v soju sveč v sali z orožjem, na masivni starinski mizi. Podpisnika sta bila gostitelj, zunanji minister Mariano Rumor, in podpredsednik jugoslovanske vlade Miloš Minić, oba resnih obrazov in ne preveč zgovorna. Po podpisu je Rumor, v črni obleki, Miniću sicer stisnil roko, toda precej hladno, pričajo poročila. Kar ni mogel skriti, da gre za bolečo zadevo, Minić pa naj bi ga z rahlim nasmeškom skušal potolažiti, češ da gre za izjemno pomembno zadevo. Nedvomno sta bila tudi njuna šefa drugačne volje – Tito je kasneje pogajalce odlikoval, medtem ko je imel predsednik italijanske vlade Aldo Moro veliko težav, ko je prepričeval javnost o nujnosti sporazumov, čeprav gre za »boleče odpovedovanje«. Je pa pred poslansko zbornico zmogel veliko hrabrosti, da je izjavil: »Dovolj je, če opozorim na odgovornosti tistega, ki je z napačno oceno nacionalnih interesov in mednarodnega položaja sprožil vojno, katere posledice sedaj pogumno plačujemo.« Takšnega priznanja, da je bila Italija v drugi svetovni vojni predvsem poraženka in ne le zaveznica, od visokih italijanskih politikov ni bilo velikokrat slišati – ne prej ne potem.
Toda večine javnosti Moro ni prepričal, zlasti v Trstu in obmejnih pokrajinah je naraščalo sovražno razpoloženje tako do Osimskega sporazuma kot vlade v Rimu. Nastalo je politično gibanje Lista za Trst, optanti so organizirali svoja združenja.

So pa sporazumi vzbudili v Evropi veliko zanimanje, saj je v očeh evropske javnosti jugoslovansko-italijanska meja veljala za del železne zavese med vzhodom in zahodom, sporazumi pa so poudarjali miroljubno sodelovanje, enakopravnost obeh držav, nedotakljivost meja in skrb za varstvo državljanov, pripadnikov obeh manjšin, preseljevanje iz ene države v drugo … Osimski sporazumi so torej zaprli večino vprašanj, ki so po Pariški mirovni pogodbi in Londonskem memorandumu ostala odprta. Prvi dokument je opredeljeval natančen potek celotne meddržavne meje, drugi pospeševanje gospodarskega sodelovanja, zaključni akt pa začetek veljavnosti obeh sporazumov. Sporazumi so začeli veljati 3. aprila 1977 po ratifikaciji v obeh parlamentih, 2. maja 1977 pa sta obe državi obvestili Varnostni svet OZN o doseženem sporazumu in šele s tem je bilo zaključeno vprašanje Svobodnega tržaškega ozemlja.
Mešana meddržavna komisija je začela na novo obeleževati državno mejo poleti leta 1976. Na 223 kilometrov dolgi črti od tromeje v Peči do Debelega rtiča ob morju je bilo treba postaviti 3.500 mejnih kamnov. Na Goriškem je bilo nekaj večjih ali manjših popravkov, saj je Jugoslavija zasedla 362 hektarjev zemljišč, ki ji po Pariški mirovni pogodbi niso pripadala, Italija pa si je neupravičeno privzela ‘le’ 32 hektarjev. Upoštevana je bila Titova krilatica, da »noben Janez ne sme priti pod Italijo in noben Giovanni pod Jugoslavijo!« S premiki meje torej niso posegali v naseljena območja, je pa leta 1947 razdeljeno pokopališče v Mirnu končno v celoti pripadlo jugoslovanski oziroma slovenski strani.

V zavesti ljudi so osimski sporazumi najbolj poznanji po cesti iz Solkana do Podsabotina v Brdih, ki je skrajšala pot iz Nove Gorice do Gonjač (čez Plave in Vrhovlje) za sedem vijugavih in ozkih kilometrov. Italija je namreč zgradila dober poldrugi kilometer ceste po svojem ozemlju na Sabotinu. V bistvu je šlo za vojaški objekt, s pasovoma za nadzor od zgoraj in z ograjo z bodečo žico. Gradila ga je vojska, pa tudi na naši strani, nad Sočo, so gradbincem pomagali vojaki. Zaradi strupenjač, ki jih je menda na desetletja povsem neobljudenem pobočju kar mrgolelo, so imeli vedno ob sebi ‘sanitetlijo’ s protistrupom. Največji zalogaj je bil seveda most čez Sočo, ki so ga sprojektirali v ajdovskem Primorju, in ki kar lepo sobiva z znamenitim železniškim mostom. Solkanski most še danes osvaja s svojo eleganco in velja za največji ločni most iz kamna. Seveda je bila tudi gradnja betonskega mostu v domeni Primorja. Navezava na italijanski del ceste z briške strani je od Huma dolga 4,4 kilometra. Goriška Brda so se na široko odprla svetu in rezultati so se pokazali v kratkem času. Cesta je bila odprta junija 1985.

Osimski sporazumi so predvideli tudi gradnjo novega mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba – Štandrež. Pri tem je šlo hitreje in leta 1981 je bil predan namenu. Toda z napako! Avtocestno navezavo je na naši strani v celoti doživel leta 2009, z dokončanjem odseka čez Rebrnice. Sosedje so sodobno štiripasovnico končali še kasneje.
S samostojno Slovenijo (Italija jo je priznala januarja 1992) se je čezmejno sodelovanje še okrepilo, sploh z vstopom Slovenije v EU leta 2004, z vključitvijo Slovenije v schengensko območje decembra 2007 pa naj bi razvpita meja ostala le še v zgodovinskem spominu. Do korone 2020.