Anton Cebej (Zebey, Čibej) – baročni slikar in freskant

Za delo Anton Cebeja je značilna umirjena čustvenost, lahkotnost, eleganca in živahen svetli kolorit. Z njim se konča slovensko baročno slikarstvo, izoblikovano v drugi četrtini 18. stoletja.

Zlato obdobje slovenskega baročnega slikarstva so zaznamovali Metzinger, Jelovšek, Bergant in kot najmlajši Cebej. V Šturjah rojeni Cebej (Čibej) se je napajal iz širokega kroga beneškega slikarstva po eni strani in poznobaročne tradicije sodobnikov iz ljubljanskega kroga, ki ga je sam sooblikoval. Nad to tradicijo pa se razpenjata že sproščenost rokokoja in umirjenost klasicizma, kar opažamo posebno v Cebejevih poznih delih. Cebej je dobro obvladal tehniko freske kot olja na platnu, iz arhivskih zapisov pa je razvidno, da je izdeloval tudi načrte za oltarje in slikal portrete. Uradno je evidentiranih 90 njegovih del.

Anton Cebej se je rodil 23. maja 1722 v Šturjah očetu Matiji in materi Marini. Bil je prvorojenec, sledile so mu še štiri sestre in dva brata. O njegovem šolanju ni podatkov, tudi ne o tem, kako je postal slikar, prav tako je malo znano o ostalih dogodkih iz njegovega življenja (nepoznana sta denimo tudi kraj in čas njegove smrti). Njegov razvoj lahko spremljamo le skozi njegova dela.

Slikar je svoje stvaritve podpisoval v nemški obliki – Zebey. Stroka je v začetku dvajsetega stoletja priimek poslovenila v Cebej, kar pa ni najbolj posrečeno. Poznejši kronisti njegovega dela se nagibajo k izvirnemu priimku Čibej, ki je na tem območju precej razširjen, medtem ko danes priimka Cebej ne na Ajdovskem ne drugod v Sloveniji sploh ni zaslediti.

Prvo znano podpisano in datirano delo je iz leta 1750 – oltarna slika Povišanje sv. križa v velikem oltarju župne cerkve v Vinici pri Črnomlju (sedaj preslikana). Tedaj je bil star 28 let, slika pa kaže še precej mladostne negotovosti v kompoziciji. Med zadnja dela spadata oltarni sliki sv. Jožefa in sv. Marjete v Ajdovščini, kakor bi hotel umetnik svoje delo končati tam, kjer mu je bilo dano življenje. Vmes pa se vriva kar lepa množica slik na platnu in v freskantski tehniki, ki so raztresene po vsej Sloveniji in celo na Hrvaškem.

V svojem zgodnjem obdobju je po arhivskih virih slikal za frančiškane v Kamniku, pri bosonogih avguštincih v Ljubljani, leta 1756 je s freskami in olji opremil cerkev na Trški gori pri Novem mestu, nakar se njegova dela hitro množijo, tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem.

Leta 1759 se je na oltarni sliki v Kutjevu (Slavonija) podpisu kot Cebej Ljubljanski, kar priča, da je dejansko živel v Ljubljani in se v prestolnici tudi uveljavil. Po Metzingerjevi smrti je namreč prevzel njegove naročnike. Sredi šestdesetih let je tako freskiral na magistratu, v semenišču, diskalceatskem samostanu, po več ljubljanskih cerkvah … Največjo ustvarjalnost je dosegel prav v 60-ih letih, kjer mu lahko iz Ljubljane sledimo širom Slovenije (Cerknica, Letuš, Drtija – Moravče, Planina pri Rakeku, Kartuzijanski samostan Bistra, Ihan, Smlednik, Kopanj pri Grosupljem, Sladka gora na Štajerskem) in v Zagreb, Jastrebarsko, Samobor … Koncem šestdesetih se vrne v rojstno dolino, kjer je poslikal prezbiterij in štiri polja ladje v Dobravljah (1768).

Slike v dobraveljski cerkvi sv. Petra so eden najlepših mojstrovih darov Vipavski dolini. Nad velikim oltarjem je naslikal fresko poveličanja sv. Petra, na stenah prezbiterija mučeništvi sv. Marka in sv. Štefana (kjer se je tudi podpisal), na oboku ladje v posamičnih poljih sv. Petra, Marijino kronanje in sv. Pavla. V stranskih oltarjih opazimo sliki sv. Janeza in Pavla, zavetnikov pred strelo, sv. Janeza Nepomuka in sv. Apolonije, ki se na oblakih dviga nad pokrajino s pogledom na Vipavski Križ in Dobravlje.

Po kompoziciji in koloritu je najbližje vzorom beneškega slikarstva. Figure oblikuje v skladnih razmerjih in jih modelira s toplimi in pretanjenimi barvnimi prehodi. Podobno kot pri ostrih prehodih iz osvetljenih v senčne partije Cebej spretno kombinira tudi postave figur, obraze slika v tričetrtinskem ali ostrem profilu. Z umirjenimi in elegantnimi gibi se baročni patos umika psihološko tihi poglobljenosti svetniških likov.

Skoraj kot slikarjev podpis bi lahko veljale sence, ki mnogokrat kar presekajo obraze, posebno pri angelih, ali pa prosojno žareči rdečkasti toni, ki radi poživljajo gole dele teles. Tudi to kaže, da je bil slikar zelo tankočuten kolorist.

V sedemdesetih letih je opazna težnja k umirjenosti: število figur se zmanjša, gibanje se umiri, vse več je klasičnih prijemov. Svoje delo je torej začel s pravim baročnim zanosom, pozneje pa se je umiril ob resnosti prebujajočega se klasicizma, ki mu je utegnil biti kot Primorcu notranje blizu.

Umetnostni zgodovinarji so za najlepšo Cebejevo sliko razglasili Marijino oznanjenje v božjepotni cerkvi na Kopanju, ki pa je med zadnjo vojno zgorela, tako da je ni moč primerjati z ostalimi.

Med najlepše umetnikove slike spada tudi sv. Krištof, ki se je kot spomin na nekdanjo ljubljansko pokopališko cerkev ohranil v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani – sv. Krištof, ki nese Jezuščka čez vodo, vstaja iz mehke modelacije svetlobe in sence. Med vrhunske dosežke Cebejevega čopiča velja še slika Marije med angeli v Drtiji pri Moravčah, tako z milino izraza kot s svetlobnimi prelivi barv in luči. Prav tako izstopa bogata kompozicija Vseh svetnikov na Sladki gori, medtem ko stroka ceni tudi živahne freske iz življenja sv. Jožefa v štukiranih poljih na oboku kapele v nekdanji kartuziji Bistra. V Narodni galeriji v Ljubljani so na ogled tri Cebejeva dela: Sv. Leopold (okr. 1765) je nekakšen salonski rokokojski portret, podobno aristokratsko deluje Sv. Florijan, kar namiguje, da sta bili sliki naročeni za kakšno plemiško kapelo. Manjša oltarna slika sv. Urha pa izpričuje Cebejevo barvitost in premišljeno scensko rabo luči in kjer gre zaslediti vplive beneškega slikarstva.

Morebiti bodo kakšno drugačno klasifikacijo Cebejevega dela prinesle nove raziskave, saj so si tudi sodobni umetnostni zgodovinarji edini, da Cebej še ni bil deležen celovite strokovne ‘obdelave’.

Zanesljivo stroka ne bo mogla mimo obsežnih Cebejevih del v Dobravljah in Ajdovščini. Prav v ajdovski cerkvi sv. Janeza Krstnika je Smrt sv. Jožefa eno zadnjih njegovih del sploh (1774), kjer Cebej zaključi ustvarjalni lok – od poznobaročnega slikarstva v sproščenost rokokoja in umirjenost klasicizma, s prepoznavnimi vplivi dveh sodobnikov, predstavnikov beneškega slikarstva, predvsem svetovno znanega Tiepola, pa tudi Goričana Antonia Parollija, ki je deloval tudi po primorskih cerkvah.

Druga Cebejeva zapuščina na Primorskem:

Ajdovščina, župna cerkev: Križev pot; Sv. Marjeta; freske na oboku cerkvene ladje,

Planina pri Ajdovščini, župna cerkev: Sv. Bruno; Sv. Magdalena; Sv. Katarina,

Lokavec, župna cerkev: Sv. Lovrenc (1772),

Malovše, podružnična cerkev: Vsi svetniki,

Razguri, podružnična cerkev: Sv. Ana uči Marijo brati (1772),

Log pod Mangrtom, podružnična cerkev: Sv. Boštjan.