Litoměřice – vrt češke dežele
Litoměřice so mesto na ustju reke Labe in Ohře, na pol poti med Prago in Dresdnom, blizu češko nemške meje. Mesto samo ima 25 tisoč prebivalcev, mestno jedro pa je nanizano okrog prostranega trga.
Skozi zgodovino je prebivalstvo pogosto preživljajo težke čase (husitska vstaja, tridesetletna vojna) in se večkrat menjalo – po prvi svetovni vojni so pretežno Nemce zamenjali Čehi, leta 1938 jih je Hitler priključil rajhu in Čehe nadomestil z Nemci, ki so se po drugi vojni spet izselili. Območje je znano kot Sudeti, vendar pa Čehi tega izraza ne uporabljajo, raje ga imenujejo kot vrt češke dežele. In ne zaman, saj gre za naplavno ravnico, nepregledna rodovitna polja, njive v velikosti celega ajdovskega polja niso redkost, pa še vse je opremljeno z namakalnimi sistemi. Uspeva vse, kar posejejo, pridelujejo tudi hmelj, na gričevnih legah pa imajo tudi vinograde. Kruh prebivalcem reže še močna kemijska industrija, predvsem proizvajajo umetna gnojila.
Osrednji trg, Trg miru, se razprostira na skoraj dveh hektarjih, torej bi nanj lahko položili dobri dve nogometni igrišči in je s tem četrti največji na Češkem.
Mestna hiša se ponaša z lesenim stolpom v obliki keliha, simbola husitov. Po stotini lesenih stopničk je moč priti na vrh, od koder je izjemen pogled na mesto. Osem okenskih lin omogoča 360 stopinjski razgled z vsemi dominantami mesta. Med njimi je katedrala sv. Štefana, zgrajena že po tem, ko so Litoměřice dobile škofijo (proti koncu 17. stoletja). Na daleč deluje kot triladijska bazilika, v resnici gre za veliko enoladijsko cerkev, pri čemer so 65 metrov visok zvonik zgradili ločeno (in precej kasneje) ter ga z lokom spojili s cerkvijo. Oltar v prezbiteriju je seveda v znamenju kamenjanja sv. Štefana, posebnost šestih stranskih kapelic (z oltarji) pa je v tem, da je pod vsakim kripta s posmrtnimi ostanki škofov in kanonikov. Po prepovedi pokopov v cerkvi so v razne niše shranjevali le srca, ki so jih izrezali umrlim škofom. Tradicijo so prekinili šele leta 2010 (!), tako da ima škof Josef Koukl v stolnici zgolj spominsko ploščo.
Večina notranje opreme katedrale je delo domačih mojstrov, toda arhitekturno zasnovo cerkve in spremljajočih objektov škofije so zaupali mojstrom italijanskega porekla (Giulio Broggio, Giovanni Domenico Orsi …). Člani družine Broggio so kar pol stoletja gradbeniško obvladovali Litoměřice in bližnjo okolico. Njihov podpis je najti predvsem na glavnem trgu, tudi v cerkvi Vseh svetih, akustičnim prizoriščem glasbenih dogodkov. Giulio je tudi zasnoval kužno znamenje na osrednjem trgu, kajti leta 1860 je kuga pobrala več kot 400 meščanov (kakšna obeležja bodo sledila sedanji pandemiji?).
Še starejša in atraktivna je stavba Pri črnem orlu, pozidana že v 14. stoletju in sredi 16. stoletja prezidana po načrtih Ambrosija Ballija, je pa nato večkrat zamenjala namembnost, bila naj bi celo prvi hotel v srednji Evropi.
Dominanto mesta predstavlja tudi visok dimnik, na katerem ni ničesar baročnega – tipična industrijska gradnja. Je le še spomin na nekdaj veliko mestno pivovarno (katere zvarke je hvalil sam Franc Jožef), v socializmu podržavljeno in leta 1990 privatizirano, a se novim lastnikom ni izšlo in so po dobrem desetletju vrata zaprli. Pivovarsko tradicijo kraja danes rešuje mikro pivovarna Labod, v z opeko velbanem podzemlju, tako značilnem za mesto.
Sicer so Litoměřice mirno mesto, ki predvsem živi za hokej. Ledena ploskev je zasedena od ranega jutra do poznega večera, od najmlajših do ženske ekipe in seveda članov, ki igrajo kar vidno vlogo na Češkem. Ekipa nosi ime Stadion, očitno zaradi športnega ponosa mesta, ki poleg ledene ploskve in tribun za 1750 gledalcev obsega še vrsto dvoran, prenočišča, restavracijo … V logotipu ekipe je stiliziran kelih.
V mir tega mesta se je iz Prage zatekel tudi Prešernov sodobnik Karel Hynek Mácha, da bi se pripravil za izpite (študiral je pravo), pa tudi napisal še kakšno pesem. Znan je postal s pesnitvijo Maj, ki se odlikuje po čudovitih opisih narave. Z domoljubno poezijo si je izboril status tudi najpomembnejšega pesnika češkega romantizma. Toda šele po smrti, saj je umrl mlad, še ne 26 let star, prav v Litoměřicah, za posledicami pljučnice, ki jo je staknil, ko je preveč goreče pomagal pri gašenju požara (1836). Ni skrivnost, da je občudoval Prešerna in se z njim tudi srečal v Ljubljani dve leti prej, med potovanjem iz Prage v Benetke, kar je sočno obeležil v svojem dnevniku.
Litoměřice ležijo torej ob sotočju dveh rek, pri čemer je Laba mogočnejša, saj ima za seboj že več kot 300 km poti iz Krkonošev in ob tem ‘pokasira’ bolj vodnato Vltavo. Ohřa je v primerjavi s skoraj 1.100 km dolgo Labo kot palčica, vendar pa ima svoje čare in vlogo v prostoru. Kakih 15 km od izliva navzgor leži eden lepših čeških dvorcev – Libochovice. Prestal je številne turbulentne čase in zamenjal na desetine lastnikov, stilno (s prezidavami) pa prešel klasično pot od gotike preko renesanse do baroka, ki se je kot vodilni element ohranil do danes. Spet je bil na delu Italijan – Antonio della Porta, ki je zasnoval še obsežno parkovno ureditev v francoskem stilu.
Danes je v državni lasti in odprt za javnost. Ob hudo rokokojski Saturnovi sobi (primerna za koncerte) je na ogled zelo lepo ohranjena oprema, od pohištva, do tapiserij, keramike, stekla, porcelana … Vstopnina znaša 50 kron (slaba dva evra), vodenje v angleščini pa 210 kron (okroglih 8 evrov).
