Lerici, Ligurija – modri trak kapitana Rexa

Del nekdanje obalne ceste in tudi plaže nekako na pol poti med Žusterno in Izolo se imenuje Pri Rexu. Nedaleč od obale je pod točo bomb zavezniškega letalstva med drugo svetovno vojno potonila prestižna italijanska ladja Rex.

Rex ima nadvse zanimivo ‘življenjsko’ pot na čelu z modrim trakom za prečenje Atlantika. Njen kapitan tedaj je bil Francesco Tarabotto iz ligurijskega pomorskega mesteca Lerici. Sokrajani so se mu za dosežek oddolžili s spominskim obeležjem na rojstni hiši in poimenovanjem trgeca ob obali.

Velik zaliv La Spezie je bogato členjen na manjše zalive in zalivčke, med njimi velja za najbolj slikovitega zaliv med dvema gradovoma, ki zaklepata obalo vsak na svojem rtu. Predvsem grad v kraju Lerici je impozanten, zgrajen na mogočni skali. Vrhnja etaža oziroma stražni stolp je res visoko nad morjem, kar seveda omogoča dober pregled daleč na odprto morje. No, danes obiskovalci gradu ne oprezajo za pirati, Turki in ‘sezonskimi’ sovražniki, pač pa jih privablja pogled na marino, kjer se ziblje tisoč plovil. Na barke, posebno tiste od tretje vrste naprej od obale, vozijo lastnike uslužbenci marine, po dva čolna sta vseskozi v pogonu.

Grad oziroma utrdbo so na naravni strateški točki postavili že v 11. stoletju, medtem ko je celotni obrambni kompleks današnjo podobo dobil leta 1555. Prej in kasneje je menjal lastnike na nekaj desetletji, celo na nekaj let, kot so se pač razvijale vojne ‘igrice’ med mestnimi državicami, največkrat med ligursko Genovo in toskansko Piso.

Na vrhu se človek sprašuje, koliko trpljenja je bilo potrebnega, da so na takšno višino pritovorili vse kamnite bloke in ves ostali gradbeni material, brez žerjavov ali helikopterjev. Na to vprašanje skušajo odgovoriti skice, ki prikazujejo tedanje tehnološke prijeme in se dandanašnji zdijo takorekoč neverjetni. Razkazovanje golih prostorov današnjega turista ne prepriča več, zato so pozornost želeli vzbuditi z bolj drznimi razstavnimi prijemi, ki pa so ostali nekje na pol poti. Tako da je res izjemen razgled glavno ‘plačilo’ za vzpon – naravnost po številnih stopnicah navzgor z obale ali po položnejši tlakovani poti skozi podgrajsko naselje z osrednjega trga.

Staro mestno jedro je dokaj strnjeno, s tipičnimi gasami, lokalčki v pritličju. Plaža na sredi zaliva ni kdo ve kaj, pa vendar je kopalcev veliko, prihajajo iz številnih apartmajev, saj je turizem osrednja dejavnost občine, dopolnjujeta pa ga še oljkarstvo in vinogradništvo.

Po promenadi pridemo še do drugega gradu, v kraju San Terenzo. Tistemu v Lericiju ne seže niti do kolen, pa tudi sicer ni v glavnem fokusu obiskovalcev. Villa Magni je tista, ki ima največjo publiciteto. Gre za italijansko domovanje izjemnega pesnika angleškega romantizma. Percy Bysshe Shelley je po mnenju literarnih zgodovinarjev prav tu napisal svoja najboljša dela. Pisateljica je bila tudi življenjska sopotnica Mary, cela družina pa se je veliko družila z lordom Byronom, tako zaradi literarnih kot tudi sorodstvenih povezav. Byronu je bil v tem predelu Italije ljubši Portovenere, rt na drugi strani zaliva La Spezie. Vsakoletni plavalni maraton iz Portovenera v Lerici še danes nosi Byronovo ime.

Mitsko opevanje Shellyjevega bivanja v zalivu je podkrepljeno z njegovo tragiko. Pri vračanju iz Neaplja je še z dvema tovarišema zašel v neurje, škuna (Ariel), posebej zanj izdelana v Genovi, pa naj ne bi bila prilagojena za jadranje v slabih pogojih in je enostavno potonila. Trupla je morje naplavilo po desetih dneh … Ne glede na to (ali pa prav zato) so v zaliv prihajala znana imena iz različnih področji umetnosti, od slikarjev do pisateljev – Charles Dickens (Italijanske slike),Virginia Wolf, David Herbert Lawrence, Georg Sandova …). Tudi sicer so skozi stoletja številni pesniki, pisatelji, slikarji in drugi umetniki radi prebivali po zalivskih vaseh, nekaj zaradi klime, seveda pa tudi zaradi lepote pokrajine ob morju, tako da je imel zaliv že poprej eminentne oboževalce.

Očitno je zaliv poznal tudi Dante, saj Lerici eksplicitno omenja v tretjem spevu Vic Božanske komedije. Tudi Petrarca opisuje Portovenere in ‘sladko’ naravo, ki ga obkroža. Nekateri učenjaki so prepričani, da je Botticelli navdih za Venero našel v vasici Fezzano, v podobi Simonette Vespucci, sosede, v katero se je nesmrtno zaljubil. Trdijo namreč, da se v ozadju njegove najbolj znane slike Rojstvo Venere prepozna členjena obala do rta Portovenere vključno z otokom Palmario.

Tako so leta 1910 zaliv razglasili za zaliv pesnikov (Golfo dei poeti).

Ljudje v zalivu seveda živijo z morjem in od morja – Francesco Tarabotto, rojen leta 1877, je veliko prejadral po zalivu in ob ligurski obali in nato presedlal na motorne ladje. Ni povsem jasno, s čim se je prikupil Mussoliniju, da je lahko zasedel častni položaj na mostičku Rexa. Zakaj se je sam Benito vmešal v zgodbo? Italija je zaostajala pri transatlantskih ladjah (tragedija Titanica je zatonila v pozabo) in je skušala manjko popraviti z načrtno gradnjo dveh velikank v genovski ladjedelnici. Botra Rexu je bila sama Helena Črnogorska, žena kralja Viktorja Emanuela III., ki je bil ob kraljici na krstu 1. avgusta 1931. Rex je z 268 metri postal največja ladja, ki je tedaj plula pod italijansko zastavo (in rekord držal dolga desetletja). Sprejel je več kot dva tisoč potnikov v več razredih, posadka je štela 870 članov.

Prva plovba čez ocean se ni začela obetavno, saj so v Gibraltarju štiri dni popravljali motorje, tako da je kar polovica potnikov ladjo zapustila, se prepeljala v Nemčijo in presedlala na ladjo Europa. Ti potniki so potem v New Yorku debelo gledali že privezanega Rexa, kar je potrjevalo napovedi italijanskih konstruktorjev, da bi znala biti ladja izredno hitra in tudi kandidatka za modri trak. Tarabotto se je že na tej plovbi prepričal, da lahko Rex pod polnimi obrati razvije višjo hitrost od deklarirane. Podobno je bilo z močjo – načrtovana je bila okroglih sto tisoč konjskih moči, pa so že med gradnjo dodali 20.000 KM, kasneje pa so s predelavami dosegli celo 144.000 KM … Avgusta 1933 so nastopili primerni pogoji tudi za napad na modri trak, ki ga je Tarabotto z Rexom 6. avgusta 1933 tudi osvojil. Atlantik je preplul v štirih dneh, trinajstih urah in petdesetih minutah s povprečno hitrostjo skoraj 29 vozlov. Hitrostni rekord je držal vse do leta 1935, ko ga je prehitela francoska Normandie.

Spomin na rekordno plovbo Italijani še danes ohranjajo s pivom – Peroni vari Nastro Azzurro.

No, Tarabotto se je pri 60-ih letih upokojil, dočakal lepo starost (93 let) in je pokopan na častnem mestu v Genovi. Žal je moral preboleti tudi bridki konec prestižne ladje.

Z drugo svetovno vojno so prevozi čez veliko lužo presahnili in Italijani niso vedeli, kaj bi z Rexom. Nekaj časa so ga skrivali v Genovi, potem pa sklenili, da bo pred zavezniškimi letali varnejši v Jadranu. Vmes je Italija kapitulirala, z Rexom pa so upravljali Nemci. Očitno ne preveč vešče, saj so nasedli kakih 200 metrov od obale med Izolo in Koprom. Ladja se je močno nagnila, posadka pa jo je zapustila. Po dveh dneh so jo zavohali angleški piloti in se v bistvu izživljali nad ponosom italijanske mornarice. Zadelo jo je več kot 120 izstrelkov, vendar je potonila šele po štirih dneh. Potapljači so si lahko dali duška, čeprav so ladjo oskubili že v Trstu. Je pa burila domišljijo izjava enega od nemških častnikov, da naj bi bil v eni od kajut skriti zaklad, namreč nakit, ki so ga pobrali tržaškim Židom, upepeljenih v Rižarni. V portoroških hotelih naj bi se v tem času občutno povečalo število nemško govorečih ‘turistov’ …

Rex je po vojni postal največji slovenski rudnik železa – kar osem let so ga rezali, po morju prepeljali v Pulj in z vlakom na Jesenice. Železne bloke je iz morja dvigoval legendarni Veli Jože. Še kar nekaj ostankov leži na dnu morja, okrog 13 metrov globoko in nedaleč od obalne promenade – Pri Rexu.