Vipavska dolina

Vipavska dolina je vgnezdena na zahodu Slovenije in je dobila ime po reki Vipavi, ki izvira v slikoviti delti vsaj sedmih izvirov. S pritoki je izoblikovala dolino, ki sledi njenemu toku vse do izliva v Sočo in nato v Jadransko morje, od koder prihajajo blagodejni vplivi Sredozemlja. S flišnimi usedlinami zapolnjena in 40 km dolga zajeda se začenja pod prelazom Razdrto (ki je hkrati razvodnica med črnomorskim in jadranskim porečjem), na vzhodu in severu jo oklepata visoki planoti Nanosa in Trnovskega gozda iz krednih in jurskih apnencev, na jugu pa jo flišni Vipavski griči ločujejo od Krasa. Odprta je le proti zahodu in se postopoma širi v Furlanijo v sosednji Italiji.
Od nekdaj je predstavljala najkrajšo pot z zahoda na vzhod Evrope, iz Padske v Panonsko nižino, kar so v obeh smereh uporabljali tako osvajalci, trgovci, kot vojščaki (pre)mnogih vojska.
Značilnost Vipavske doline je burja, severovzhodni veter, ki se pojavlja ob vdorih hladnega zraka s celine. Burja odganja oblake in čisti zrak, zato ima dolina največjo osončenost v Sloveniji (2100 ur na leto). Z ostro burjo se neprestano izmenjuje topli jug, ki vleče od morja (mornik), zato ima dolina kar 289 dni v letu nad temperaturnim pragom 5 stopinj, kar pomeni za dva meseca daljšo vegetacijsko dobo kot v notranjosti Slovenije. Enkraten preplet sredozemskega, celinskega in celo alpskega podnebja se odraža v neverjetni pestrosti rastlinskih in živalskih vrst. Med njimi je precej endemitov. Le redko kje na svetu lahko na razdalji vsega nekaj kilometrov sledimo združbam planik, avrikljev in sviščev do tipičnih sredozemskih rastlinskih vrst kot so oljka, figa, lovor, črnika …

Zaradi vseh teh naravnih pogojev je bila že zgodaj poseljena. Bogata kulturno zgodovinska dediščina tega območja pripoveduje o prvih naselbinah iz 2. tisočletja pr. n. št., o bronasti in železni dobi, o pomembnosti rimske utrdbe Kastra v času rimskega cesarstva, o živahnem obdobju v času preseljevanja narodov, o neprestanem kasnejšem menjavanju oblastnikov, ki so seveda vsak zase vtisnili svoj pečat na tem zgodovinsko tako prepišnem območju. Dvorci, gradovi, cerkve, kamnita znamenja in kapelice, tipična vipavska arhitektura in številne tehnične ostaline pričajo o življenjskem utripu v prejšnjih obdobjih.
Sredozemski vplivi se zrcalijo tudi v videzu in gospodarskih razmerah. V geografsko sicer raznoliki Vipavski dolini se je razvil dokaj enoten tip poselitve mediteranskega tipa z gručastimi naselji – ometane fasade in položne strehe, krite s korci, ki so v krajih izpostavljenih burji, obteženi s kamni.