Grad, ki straži Tržaški zaliv

Rilkejeva pot

Pred leti sem prejel svetlečo kuverto z zares nenavadno vsebino. Dopis je spominjal na razglase kakšne Marije Terezije, kakovosten (in drag) papir, starinska pisava, seveda računalniško natisnjena, z vodnim žigom … Forma kar ni šla skupaj z vsebino dopisa, kjer me umetelno podpisani Alexander von Turn und Taxis sprašuje, če naša firma potrebuje prevajalske, lektorske ali piarovske usluge … po konkurenčnih cenah seveda.

Klik na splet dokaže, da ima Alexander dejansko v Ljubljani firmo za te in še nekatere druge dejavnosti. Stric Google pa mi na prvo žogo ne zna povedati, če je morebiti iz istega gnezda kot lastnik gradu v Devinu, ki je tudi Thurn und Taxis, italijansko Torre e Tasso. V njem živi, pri čemer je že kakih 15 let grad na ogled  tudi zunanjim obiskovalcem, turistom, skupinam … Kar naj bi bila za ta širši prostor posebnost, medtem ko v dolini Loire gresta bivanje (lastništvo) in turizem z roko v roki, saj je od nekje treba najti denar za vzdrževanje graščin in parkov …

Devinski grad je pozimi odprt zgolj ob sobotah in nedeljah, glede na korona razmere čisto dovolj. Menim, da je obisk primeren takrat, ko je v notranjosti vreme kilavo, pečine nad morjem pa znajo biti takrat obsijane s sončnimi žarki, četudi skromnimi, seveda če ogled gradu združimo s sprehodom po toliko opevani Rilkejevi poti. V poletni vročini zna biti na skalni poti hudo vroče …

Prav na tem delu, med Devinom in Sesljanom, pa še nekoliko naprej proti bolj razvpitemu dvorcu Miramar, se kraški rob zelo razločno lomi naravnost v morje. Višina je kar nekako poetizirana (zaradi Rilkeja?), saj beremo, da leži devinski grad na stometrski skali, kar novodobni in multifunkcijski telefoni hitro ovržejo. Kakorkoli, meter gor ali dol, kot velja tudi za navedeno dolžino Rilkejeve poti (2 km). Odvisno, kako jo zastavimo in izpeljemo. Če si ogledamo grad, lahko krenemo na pot kar z grajskega vrta, sicer lahko vstopamo nekoliko višje z lokalne in tudi regionalne ceste (s parkiranjem zna biti težava). Uraden vstop je sicer predviden na drugem koncu (torej začetku), pri TIC-u v Sesljanu, mimo kampa in okrepčevalnice (rifugio Rilke), čez kamnito goličavo do prvih bunkerjev in razgledišč. S te strani se ponujajo lep(š)i pogledi na celoten grad, z zalivčkom in morjem, medtem ko se z nasprotne strani lepše vedute stopnjujejo z oddaljevanjem od gradu.

Tisti, ki ne marajo tja in nazaj po isti stezi, si lahko omislijo krožno pot, vendar ni posebej mikavna, še več, na trenutke je celo zoprna. Vodi namreč tik ob, ponekod celo po regionalni cesti, kjer si vozniki na ravnini že dajo duška.

Ker je Rilkejeva pot vendarle kratka, si jo velja podaljšati – s spustom do sesljanskega zaliva, seveda ne poleti, ker gre za najbolj obljudeno plažo v tem delu Jadrana. Izven sezone pa deluje celo marina spokojno, le tu in tam si dajo ribiči opravka z mrežami in svojimi barkami. Res spokojno deluje tudi Portopicolo, mondeno turistično naselje, ki so ga zgradili na mestu nekdanjega kamnoloma.

Majhno pristanišče, od tod ime, je obdano z nekaj etažami barvitih in lokalno arhetipskih zgradb, ki naj bi ustvarile vtis tipične obmorske vasi oziroma manjšega mesta. Očitno zgodbo o uspehu so nadgradili s stotinami apartmajskih enot v višjih etažah, ki v sivih tonih oponašajo nekdanje terase kamnoloma.

No, težko je reči, ali je tudi Rilke podaljšal svoje ustvarjalne sprehode vse do današnjega turističnega čudeža. Zamejski publicist Dušan Jelinčič je namreč nekje zapisal, da sta Rainer Maria in Maria grajska preferirala mirne kotičke in zalivčke na drugi strani gradu (proti ustju Timave), kjer sta se preselila v svoj svet. Nedvomno se devinske pečine odražajo v Devinskih elegijah, ki veljajo za vrh Rilkejevega ustvarjalnega opusa, pri čemer prav Rilkeja uvrščajo na vrh nemško govorečega pesništva po prelomu stoletji. Elegije, ki jih je dokončal desetletje kasneje daleč stran (v Švici), so poleg liričnosti polne tudi metafizike, kjer nad pečinami mrgoli angelov (»Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov?«). Če je Rilke ob Mariji v tistih petih mesecih prekinil ustvarjalni post, pa še vedno ne pomeni, da razrvan kot je bil, ni kdaj pomislil, da bi z angeli poletel v globino. Skoraj stoletje potem se je kar nekaj brezupnežev odločilo rešiti svoje tegobe na tak način. Zato je lastnik zemljišča, torej devinski graščak, po preteku pogodbe Rilkejevo pot zaprl (2013), saj ni želel prevzeti odgovornosti za morebitna tovrstna dejanja in druge nesreče. Toda javnost je priljubljeno sprehajališče pogrešala in pritisnila na odločevalce v Trstu, ki so z graščakom nato našle ustrezno rešitev (2015).

In kdo je lastnik devinskega gradu? Carlo Alessandro, Principe della Torre e Tasso, Duca di Castel Duino je njegov naziv. Z ženo Veronique Lantz imata dva sina, Dimitrija in Massimiliana. Vendar pa ta družina ni od vekomaj v gradu, v Devin se je preselila iz Saint Tropeza, kjer so živeli v vili z imenom Sistiana, torej Sesljan.

Kako gre plemiškim družinam v Evropi v obdobju liberalnega kapitalizma? Kako ohranjati imetje, njegovo vrednost? Če sodimo po nemški veji rodbine Thurn und Taxis s sedežem v Regnsburgu, jim ne gre slabo. Težki so več kot dve milijardi evrov, pa samo štirje so – princ Albert II., princesi Marija Terezija in Elizabeta ter njihova mati Gloria. Domujejo v ogromni palači Emmeram, temu primerno je tudi število (in vrednost) vsemogočih zbirk. Samo njihovi gozdovi se razprostirajo na 30.000 hektarjih, da ostalih nepremičnin ne omenjamo.

Devinska veja očitno ni toliko pri močeh, saj je moral Carlo (Karlo, če v Devinu dvojezičnost ni težava) že leta 1997 prodati del dragocenega pohištva, pa srebrni pribor, porcelan, slike, tapiserije … Je pa vseeno Državnemu arhivu v Trstu podaril dragoceno dokumentacijo o gradu in njegovih prebivalcih, zgodovinske fotografije, pa tudi korespondenco njegove babice Marie s pesnikom, vključno s podarjenim rokopisom Devinskih elegij.

S tem je nadaljeval širokogrudnost svojih predhodnikov – že Karlov oče Raimondo (Rajmund) je z velikodušnimi donacijami zemlje in denarja financiral prestižni ‘Mednarodni center za teoretično fiziko’, prav tako ‘United World College’ (1982), enega izmed desetih na svetu. Gre za dvoletni preduniverzitetni program, letvica za sprejem pa je dokaj visoka, saj izbranci dobijo polno štipendijo. Šola nima enotnega kampusa, večina dijakov (do 200 iz 90 držav) živi razpršeno po Devinu (po šest skupaj), največ pa jih sprejme Foresteria, ki je že del grajskega kompleksa.

Že kmalu po odprtju kolidža v Devinu ga je obiskal sam princ Charles, prestolonaslednik angleški (28. 10. 1984). Ne gre za naključje, saj je bil Rajmund poročen z Evgenijo, hčerko Marie Bonaparte (ja, iz Napoleonovega klana) in hkrati sestrično Filipa Edinburškega, torej očeta princa Charlesa, ki je prevzel predsedovanje devinski šoli (za njim najdemo na tem častnem mestu jordansko kraljico Noor in celo Nelsona Mandelo).

Ne glede na to, da je leta 2003 princ Karlo grad odprl za javnost (kar nekateri jemljejo kot šibkost, drugi kot plemenitost), pa je nedvomno del kompleksnega in obsežnega družinskega drevesa, pri čemer se ponaša s sorodstvom (ali vsaj z vezmi) z velikim številom kronanih glav Evrope. Kako je rodbina prišla tako visoko? Izhaja iz Lombardije, odločilen preboj pa je rodbini uspel v 16. stoletju, ko je vzpostavila uspešno poštno službo v Italiji. Plemiški naslovi so se kar vrstili in klini na družbeni lestvici prav tako, kar je seveda spremljala širitev na nova ozemlja. Tako najdemo Thurne v Križu na Vipavskem, kjer so dobili nalogo utrditi srednjeveško mestece pred Turki (1482). Križ je kmalu dobil trške, kasneje pa še mestne pravice, vendar so Thurni leta 1605 Križ prodali Attemsom. Podobno vlogo kot v Križu so imeli Thurni v Devinu. Toda, presenečenje! V gimnaziji učijo, da je prvi slovar (italijansko slovenski) napisal menih Gregorio Alasia da Sommaripa, ne pa tudi, da so zato zaslužni Thurni iz Devina in sicer v sklopu prizadevanj za uničenje protestantizma. Tako kot so v Križ povabili kapucine, so v Devin servite. Rajmund VI. je sezidal v Devinu cerkev in samostan, kamor je iz druge strani Italije (iz okolice Cunea) prišel servit Gregorio Alasia. Spoznal je, da se bo kot duhovnik lahko približal pretežno slovenskemu prebivalstvu, če bo govoril njihov jezik. Slovenskega jezika ga je učil kar Rajmundov sin Matija, torej so tudi plemiči govorili jezik svojih podložnikov. Menih je slovar zastavil izvirno (kar uporabljajo turistični vodiči še dandanes), da prevede vse potrebna vprašanja in odgovore, ki jih rabi italijanski prišlek (s konjem) v slovenski vasi (kje jesti, spati, kam s konjem …). Izvemo celo, da ima birt dve sorti vina, a je treba za tistega od zida globlje poseči v mošnjo.

Že iz imen izhaja, da je rodbina nastala iz dveh vej – tasso je v italijanščini jazbec in dejansko imajo to žival še danes v grbu. Nemški Taxis je morda nastal iz latinskega imena Taxidea taxus, toda za ameriškega jazbeca, evropski je Meles Meles. Della Torre so v nemščini postali Thurni, nekje v zgodovini pa sta se rodbini združili (okrog leta 1650), slovensko bi se to slišalo kot Stolp in Jazbec. Nedvomno gre za trdoživo rodbino, ki je skozi stoletja igrala pomembno vlogo v političnem, gospodarskem in kulturnem življenju, seveda dovolj bogato, ugledno, cenjeno …. Spisek slavnih, ki so pred Rilkejem gostovali na gradu v Devinu je zanimiv – Mark Twain, Paul Valery, Hugo von Hofmannsthal, Johann Strauss, Franz Lizst … Piše, da je bil gost v Devinu tudi Dante Alighieri, ki je leta 1321 za vedno zatisnil oči v Ravenni, novi grad pa se omenja šele 1363. leta. Če je bil v (Za)Tolminu (Dantejeva jama), je morda res bil tudi v Devinu, toda v starem gradu, na sosednji skali, zgrajenem v 12., mogoče celo 11. stoletju. Tudi po tisoč letih so lepo vidni arhitekturni obrisi utrdbe (stražni stolp, arkade).

Novejši grad je bil skozi stoletja večkrat prezidan, je pa pomembno, da je dobro prestal drugo svetovno vojno, čeprav je menjal več ‘najemnikov’. Prvi so ga zasedli Nemci in v njem šolali najbolj strupene kadre – esesovce. Za kratek čas so jih nasledili partizani (po vkorakanju v Trst), a so se morali hitro umakniti zaveznikom, najprej Novozelandcem, potem pa je bilo na gradu zavezniško poveljstvo Svobodnega tržaškega ozemlja in angleški general Winterton. Pravi čudež je, da je pri toliko vojakih vendarle ostalo kar precej dragocenosti in zgodovinskih predmetov, ki si jih obiskovalec lahko ogleda v ‘odprtih’ sobanah. Ima pa grad na račun vojne v kraški skali izklesano podzemlje, v bistvu bunker, kjer si je moč ogledati nemško izvidniško tehnologijo. Treba je priznati, da so grad postavili na enkratnem mestu, od koder pogled zajame vso širino tržaškega zaliva. Po ogledu notranjosti gradu je nujen še sprehod po parku, zanimivem tudi izven sezone živopisnih cvetic.

In že smo ponovno na Rilkejevi poti, ki je res zanemarljivo kratka v primerjavi z vsemi prepotovanji praškega pesnika, med katerimi je sredi Pariza naletel na svojo poznejšo in 20 let starejšo devinsko muzo. Po ducatu let ji je vendar posvetil elegije, drugi lepotici pa utrgal vrtnico, toda nje trni so bili po legendi zanj usodni.