Sveti Kancijan – Britof

Priznam, do tega biserčka sem prišel bolj kot ne po pomoti, no vsaj po srečnem naključju … in to večkratnem, saj sem ob cerkvici nenapovedano naletel na domačina, ki je imel ključe v žepu in je z veseljem razkazal notranjost in opozoril na detajle, ki bi jih najbrž sam prezrl. V bistvu je mojo pozornost že na začetku preusmeril z glavnega oltarja na stranskega. Gre namreč za posebnost na Slovenskem, za trikrilni gotski oltar , ki je bil očitno nekoč v prezbiteriju, dokler niso postavili baročnega in starejšega umaknili. Na levem krilu je upodobljen apostol Simon, na desnem Juda, srednji del (za dve dolžini kril) zavzema sv. Kancijan še z dvema svetnikoma.

Triptih se lahko zapre (zato mu pravijo tudi oltar na tečajih) in tedaj se prikaže Marijino oznanjenje. Poučeni vedo povedati, da se je avtor zgledoval po lesorezu iz Malega pasijona znamenitega Albrechta Dürerja. Ker trikrilnih oltarjev pri nas ni prav veliko, so vplivi ali zgledi prišli med te hribe in dolince z zahodne, do tam pa s severne strani – iz nemških delavnic (Flügelaltar). Poznan je triptih iz cerkve v smučarskem središču Falcade v Dolomitih.

Barve se zdijo izredno žive za pol tisočletno starost – toda izvem, da gledam kopijo, medtem ko je original restavriran in na varnem v Narodni galeriji. Tudi glavni oltar je že bil obnovljen, gre pa za klasično baročno pozlato, ki pa ni tako obsežna kot denimo v cerkvi sv. Kozme in Damijana v Podbrjah pri Podnanosu. Tudi zato ne, ker v prezbiteriju niti ni veliko prostora. Gre pa za dobitno kombinacijo, zlati oltar v gotskem prezbiteriju in človek ne ve, čemu bi dal prednost. Vendarle starejšemu, gotskemu oboku z zvezdasto-mrežastimi rebri. Sklepniki na stiku reber so v obliki ščitov in poslikani, tudi z grbi donatorskih družin. Svetloba pada v prezbiterij skozi tri dvodelna okna (bifore) s krogovičjem.

Možakar opozori še na zanimivo konzolo na desni strani šilastega slavoloka. Vzdolžna ladja je dokaj kratka, očitno pa jo je na začetku prekrival raven lesen strop, del te poslikave je (namenoma) še danes viden. Prav tako sta vidni letnici – tako na vogalu prezbiterija (1504) in na paličastem portalu (1505). Vhod je zavarovan z nekakšno avlo, zagotovo kasneje prizidano. Nad njo se pne enostavna zvončnica z dvema zvonovoma, ki ju je moč spraviti v pogon z vrvmi iz vhodne avle.

Cerkve, posvečene Kancijanu in tovarišem, oglejskim mučenikom, praviloma stojijo ob vodi ali so na nek način z vodo povezani – pomislimo zgolj na vse Škocjane, vključno z Rakovim. Malce bega Kancijan na Planini nad Ajdovščino, od koder je do prve tekoče vode kar nekaj kilometrov. V Sloveniji je sicer 25 cerkva posvečenih Kancijanu, večina sicer podružničnih (17).

Britofski Kancijan stoji na vzpetini na levem, torej slovenskem bregu reke Idrije. Spada pod župnijo Marijino Celje, ki je poznana po romarski cerkvi v Ligu (sodi v trojček s cerkvama na Sveti Gori in Stari gori nad Čedadom (Castelmonte). Na Staro goro pridemo lahko tudi iz Britofa, seveda če prečimo reko Idrijo čez manjši most. Prav ta most je bil še ne tako dolgo tega ‘zastražen’ z obeh strani, namreč kot mejni prehod – s policijo in carino na obeh straneh. Zgode in nezgode o švercu čez Idrijo gojijo v kulturnem društvu Globočak s Kambreškega. Prvič sem do Britofa prišel prav na dan, ko so si uniformiranci z obeh strani meje izmenjevali božična darila in je bilo veliko trepljanja in slavospevov prijateljstvu in sodelovanju med narodoma, tako da me je božična scenografija kar prevzela in se za na zunaj skromno cerkvico še zmenil nisem. Debela leta kasneje se mi je zdel most (brez carinikov) manjši, cerkvica pa večja. Ali pa se je postanek prilegel po doooolgi poti po makadamu iz Golega Brda.

Do Britofa je z naše strani več dostopov, kakih 15 km je iz Kanala, lahko si omislite pot iz Ročinja, po novem asfaltu iz Volč, po slemenski cesti iz Brd (Vrhovelj), pa tudi po makadamski poti iz Golega Brda. Avto se ti seveda ne sme preveč smiliti, če malce pritisneš na plin tam, kjer na drugi stani Idrije opaziš avtomobile voziti precej hitreje – kako tudi ne, saj je taistih 10 km ceste pri sosedih lepo asfaltiranih. Če bi torej v Golem Brdu prečkal mejo in prišel do kraja z nekoliko nenavadnim imenom Albana, bi se do Britofa po italijanski strani pripeljal bistveno hitreje – toda posledice domovinske vzgoje so neizbežne in nacionalni ponos tudi nekaj velja, pa čeprav s prašnim avtomobilom. Sem pa potem z veseljem sprejel ponujeno asfaltno varianto ob reki nizvodno.

Britofu na italijanski strani dela družbo zaselek Molino Vecchio. Očitno je Idrija nekoč gnala mlin za okoliško prebivalstvo, še predno je postala mejna reka. Toda tak status ima, vsaj v zgornjem toku (do Golega Brda), že zelo dolgo. Bila je ločnica že med beneško republiko in habsburško monarhijo, po rapalski pogodbi ji je pripadla manj kruta meja – med dvema italijanskima pokrajinama – videmsko in goriško, od leta 1947 pa je spet ločevala dve državi, Italijo od Jugoslavije in kasneje Slovenije. Idrija sicer izvira na italijanski strani Kolovrata, svojo pot pa po 55 kilometrih končuje v prodiščih na območju občine Romans d’Isonzo (v prevodu bi se slišalo kot Rimljani ob Soči), vendar se ne izliva v Sočo pač pa v Ter in šele ta v Sočo. Potemtakem je Idrija (italijansko Judrio) daljša od Vipave (49 km), vendar 5 km daljša od skoraj soimenjakinje Idrijce (60 km).