San Giovanni Rotondo
Rupnikova nebesa
Je ob neki priložnosti beseda nanesla na nebesa, oziroma, kako si kdo zamišlja ta pojem. Pa preseneti znanka s podrobnim opisom nebeškega, češ da je v nebesih takorekoč že bila – oziroma, da se je vsaj tako počutila, ko je obiskala grob svetega Pija v kraju San Giovanni Rotondo.
Ni bilo druge, kot da si ‘nebesa’ ogledam tudi sam. San Giovanni Rotondo leži na ostrogi italijanskega škornja, torej na polotoku Gargano v Apuliji, dobrih 800 km od meje pri Novi Gorici. Ostroga je poznana po plažah in obmorskih letoviščih, San Giovanni Rotondo pa leži v notranjosti polotoka, na skoraj 600 metrov visoki planoti in kjer je bog s prazno malho mlatil. Zemlja je tako pusta in revna, da ne uspeva skoraj nič pametnega, še oljke so bolj redke. Zato pa je naselje položeno na prisojno vznožje gore Calvo (ki najbrž nima nič z nekdaj razvpito tunino).
Povsem v nasprotju s pokrajino pa so že na daleč vidni številni žerjavi, ki še posebno v novem delu kraja, proti vzhodu, pričajo o neverjetno živahni gradnji (apartmajskih naselji, stanovanj, restavracij, nakupovalnih središč in druge turistične infrastrukture). Seveda gre zasluga za tako hiter razvoj svetemu patru Piju (Padre Pio), trenutno najbolj popularnemu italijanskemu svetniku, ki je za sabo pustil celo svoja vzornika, sv. Frančiška Asiškega in Antona Padovanskega. San Giovanni Rotondo obišče že sedem milijonov obiskovalcev letno, tako da med romarskimi svetišči v Evropi zaostaja le še za francoskim Lurdom.
Številne jame in klife dobrih tisoč metrov visoke gore Calvo so za varno zavetje uporabili že neolitskimi prebivalci, tod mimo so na osvajalske pohode drvele rimske kohorte do strateškega pristanišča Brindisi, kasneje še križarji na poti v Palestino, vmes pa se je pogansko pleme, ki je nasledilo Rimljane, dalo krstiti in za svojega zavetnika prevzelo prav Janeza Krstnika. Zgradili so mu svetišče na ruševinah okroglega rimskega templja, zato v imenu Rotondo.
Danes se naselje že bliža 30.000 prebivalcem, ko je tja leta 1918 prišel Francesco Forgionei iz Pietrelcine, vasi v sosednji Kamapnji (ki si je po domačem zavetniku kot kapucin izbral ime Pij), je bilo bistveno manj ljudi. V San Giovanni so ga poslali zaradi krhkega zdravja, da mu bo zrak na planoti dobro del, pri čemer so nihanja temperatur deset kilometrov od morja in v zavetrju hribov bistveno nižja kot v vroči Kampanji. V kapucinskem samostanu je bilo tedaj le še šest kapucinov, imeli so le nekaj ovc in koz, kar za Pija ni predstavljalo težave, saj ni mogel užiti nič drugega kot mleko. Stalno so ga namreč pestile bolezni, od želodčnega čira, do TBC (zato so ga odpustili iz vojske), vodenice, malignega tumorja v ušesu …
Toda Pij je postal najbolj znan in slaven po stigmah, Kristusovih ranah na dlaneh, ki so ga spremljale kar 50 let (vse do smrti, ko so čudežno izginile). Proučevali so jih tako cerkveni kot laični znanstveniki, pa niso našli razumne razlage, zakaj se rane nikoli ne vnamejo (zagnojijo), iz njih pa teče kri, ki diši po rožicah. Obsedel naj bi ga sam hudič, ki se mu je prikazoval v različnih oblikah in ga fizično in duševno neizmerno trpinčil.
Že kot otrok je imel menda Pij videnja in se je lahko pogovarjal z Marijo, Jezusom in svetniki, pa je tedaj mislil, da lahko to počnejo tudi drugi, kot kapucin pa je ta nabor razširil in se menda lahko pogovarjal tudi s svojim angelom varuhom. Njegove maše so bile zelo dolge, pogosto je ob koncu padel v stanje zamaknjenosti. Nekateri so pričali, da so ga videli lebdeti v zraku, drugi so ga videvali na čisto drugih krajih, pa čeprav se ni premaknil iz svoje celice. Skratka, precej nezemeljsko in tudi seznam čudežnih ozdravitev je zelo dolg, najbolj pa izstopa primer neke sicilske deklice, ki se je rodila brez zenic, z njegovo pomočjo pa je spregledala.
Papež Janez Pavel II. je Pija razglasil za blaženega leta 1999 (istega leta kot Slomška), za svetnika pa potem ekspresno, že leta 2002 – do čudodelnega kapucina je imel nasploh poseben odnos. Ko je namreč Karol Wojtyla kot mlad duhovnik študiral v Rimu, ga je glas o čudodelnem patru iz Apulije tako pritegnil, da ga je obiskal in med spovedjo naj bi mu pater omenil, da bo zasedel vodilno mesto v Cerkvi. Kasneje je pisal Piju, naj moli za njegovo prijateljico dr. Wando Poltawsko, pri kateri so potem rakove tvorbe izginile same od sebe. Tudi sam je poromal na njegov grob.
Je pa bil Vatikan sprva precej zadržan do Pijevih čudežev in mu nekaj časa celo prepovedal pastoralno delo, kar je njegovo priljubljenost le še podžigalo in romarjev je bilo v mestu vedno več. In čeprav je v kraju najmanj deset cerkva, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja zgradili novo, večjo baziliko, pa še zdraviliški kompleks, imenovan Hiša lajšanja trpljenja, kjer oskrbijo tudi do 60.000 bolnikov letno. Dve leti po razglasitvi za svetnika pa so zgradili še eno velikansko cerkev, ki od daleč izgleda bolj kot športna dvorana. Zasnoval jo je vodilni italijanski arhitekt Renzo Piano – z modernistično mogočno kupolo in značilno opremo iz masivnega lesa, čistih in ravnih linij, brez vsakih okraskov. Po svetem Piju jo je posvetil prav papež Janez Pavel II. Čeprav je božji hram velik, pa ne more sprejeti stotisočev vernikov, ki priromajo ob posebnih priložnostih. Zanje so tlakovali obsežno ploščad, ki se blago vzpenja proti središču kraja, oltar deluje kot nekakšen glasbeni oder, za mogočno glasbeno kuliso pa lahko poskrbi kar osem zvonov, razvrščenih ob ograji ploščadi. Manjšim skupinam (za dva, tri avtobuse romarjev), je že v nedrju kompleksa na voljo še romarska kapela.
In kje so sedaj nebesa?
Tu stopi na sceno pater Marko Ivan Rupnik, iz Zadloga pri Črnem Vrhu doma, ki si je svetovno slavo pridobil s svojimi zlatimi mozaiki. Iz zgornje cerkve vodi navzdol spiralni hodnik, obdan z mozaiki iz življenja in dela svetega Frančiška na eni steni, na drugi pa so, nekako primerjalno, upodobljene glavne značilnosti delovanja patra Pija. Hodnik se na dnu razširi oziroma prehaja v dokaj nizek ovalen prostor, v katerem vas v hipu oblije ‘nebeška luč’, lesk zlatih lusk, s katerimi so prevlečeni mozaiki po stenah in stropu, tako značilni za patra Rupnika oziroma za njegovo ekipo iz rimskega Centra Aletti. Občutek, da si prišel v nebesa, je zasledoval tudi sam pater Rupnik, saj je na spletni strani zapisal: »Ko vstopimo v kripto, vstopimo v svetlobo, ki želi spomniti na tisto luč, v kateri prebivajo svetniki. Želi spomniti na raj, na nebesa, ki so prava domovina vsakega kristjana. Ta nebesa so Kristus in mi smo v njem. Potem ko romar prehodi duhovno pot s svetim Frančiškom in svetim Pijem, vstopi v kripto, kjer ob češčenju svetnikovih relikvij zre tudi svoje življenje v Bogu.«
Romarji se po prvem šoku počasi privadijo zlati svetlobi in se pred ali po molitvi spoštljivo dotaknejo enega od dragih kamnov na sarkofagu, ki je viden in z roko dosegljiv skozi stensko odprtino v obliki rane. Pater Rupnik pojasni: »Tako smo vključeni v frančiškansko izročilo, pri katerem je zajemal tudi pater Pij, ko je ljudem svetoval, naj se skrijejo v Kristusovo prebodeno stran.« In nadaljuje: »Ena sama grešnikova prošnja h Kristusu zadošča, da nad njim zasije nebo Božjega usmiljenja in svetosti!«
Od kod toliko zlata? Leta so ga podarjali romarji kot tudi druge votivne predmete, najbolj zajetna pa je zbirka zahval bolnikov s celega sveta, ki jim je pater Pij že za življenja pomagal, ali pa jim je koristila že molitev na grobu svetnika.
Kakorkoli, Padre Pio je vsaj delu ostroge italijanskega škornja iz uboštva omogočil blagostanje. Očitno bog popravlja napake svojega praznega žaklja in tja umešča čudeže (Fatima, Međugorje!). Kipi in kipci svetnika gredo dobro v prodajo, množice romarjev morajo nekje vsaj jesti in piti, če že ne prespati … Domačini so pred desetletjem svoje ograde blizu središča mesta spremenili v (res) zasilna parkirišča, toda s tem mastno služili, če kasneje sami niso gradili, pa so parcele prodali za težke denarce. Že milijon obiskovalcev je velika številka in če ne bi bilo korone, bi danes prišli že na deset milijonov …
