Sv. Lovrenc – Beka

Sveti Lovrenc se ponudi kot odrešitelj, v bistvu zvončnica, ki jo zagledaš skozi vse redkejši gozd, če pešačiš iz doline Glinščice, natančneje iz Botača. Poti kar noče biti konec, optimizem je z vsako grapo bolj na preizkušnji. Pot v zgornjem, položnejšem delu najprej zavije levo k pobočju, preči grapo ali hudourniško strugo, zavije v desno in spet nastavlja levi ovinek, po katerem pričakuješ konec poti. A kaj ko se to ene stokrat ponovi (vsaj tako se zdi) in dokler ne vidiš sv. Lovrenca, je vsako pričakovanje odrešitve zaman. In kaj je na tej vsega uri hoje tako kritičnega? Pravzaprav nič in v tem je težava.

Tik ob čuvajnici JNA pri mostu čez Glinščico v Botaču je na drevesu zabit lesen smerokaz z vrezanim ciljem – Beka. V začetku je kolovozna pot, ki jo je voda že dodobra razrila, kar strma in šele po dobre četrte ure se nekoliko zravna, pravzaprav razširi. Vidi se, da so jo pred leti s sodobnejšo mehanizacijo prilagodili za traktorski promet, oziroma za lastnike parcel, da bi lažje izkoristili lesne zaloge, ki so se očitno nabirale skozi dolga desetletja. Marsikje ležijo padla drevesa križem kražem, na njih raste mah, trohnijo in tako dajejo hrano naslednicam, ki se bodo uspele prebiti do svetlobe. Po teoriji je torej gozd, kamor človek ne posega, pragozd.

To razmišljanje prekine srna, ki naju z varne razdalje opazuje, toda ne pobegne, še več, počaka, da nastavim mobitel in škljocnem in se šele tedaj globlje umakne v podrast. Morda naju ni zavohala, kajti po dolini Griže je zasmrdelo po nafti – kaj mora šele biti tam onstran hriba, okrog Doline? S takimi težavami se zagotovo ni ubadal Martin Krpan, no ja, lik, ki je služil literarnemu junaku za predlogo. Najbrž jih je bilo celo več, kajti prav te poti se je prijel vzdevek solna pot. Po njej so namreč tihotapili sol iz Trsta (mimo svete Trojice?) v notranjost. Kopita kljuset ni bilo slišati – jeseni zaradi debele preproge listja, pozimi snega, če je pač Martin Krpan bruse zaradi mraza v slamo ovil.

Ni kaj, nimamo Slovenci zaman kontrabanta za narodnega junaka – kot da bi Levstik vedel, koliko kave in kavbojk bomo še celo v 20. stoletju prešvercali. Toda zakaj bi švercali sol? Artikel, ki nima neke cene, če v tem smislu nastopa v slovenskem frazemu „Še za sol ni imel“. Menda je bilo bolj donosno (in nevarno) švercanje smodnika, vendar se je Levstik odločil za bolj ‘nedolžno’ robo – sol. Iz predstave, kako Krpan ali kdorkoli že z mulo (pa naj bo kobilica) po nekoč ožji poti tovori prepovedano robo, se je nenadoma z vrha hriba zaslišal močan topot, ki je bil iz sekunde v sekundo močnejši. Uspel sem samo še zavpiti Najdražji, naj pazi, ko sta med nama z vso hitrostjo zdrvela dva divja prašiča. Prvi, kakih 80 kg težak, je z lahkoto preskočil pot, pristal v elegantnem štirimarku in oddirjal v globino hudourniške grape, drugi nekoliko manjši, pa je moral, da se ne bi zaletel v Najdražjo, korigirati svoj odskok, ali kot pravi Jelko, ni odrinil v pravi smeri in padec je bil neizbežen. Toda že v naslednji sekundi je bil na vseh štirih in jo jadrno ucvrl za vodilnim v tej seriji.

No, pa le ni bila tako dolgočasno, sv. Lovrenca pa sva se tako še bolj razveselila. Cerkev je pravilno orientirana, kar pomeni, da je ladijska os usmerjena proti Rimu. Nad jugozahodno fasado je zvončnica z dvema linama, toda enim zvonom. Ladja je pravokotne oblike, prezbiterij prav tako, le da je za spoznanje ožji. Zgrajena je bila v 18. stoletju, oprema je skromna, oltar klasicističen.

Malce nenavadno je, da cerkvica leži bolj na obrobju vasi, čeprav tudi središče, bolj kot ne križišče, ni prav daleč. Daljše korito za vodo in spominsko obeležje pričata, da smo sredi vaškega jedra, ki ga z druge strani, zdi se vsaj, oklepata dve zaporedno vezani kapelici. Mimohod razkrije, da je prva (nadzidana) zares nabožna, druga pa očitno profana, saj je v njej – pipa.

Mimo kapelic vodi pot za spoznanje navzgor po gasi, kjer se vrstijo hiše, ki še čakajo na obnovo, (milo rečeno). Na koncu asfaltne poti stoji karavla zidana, ki že 30 let ni v (osnovni) funkciji in kar dobro izgleda. Iz razpok igrišča, včasih se je temu reklo ‘krug’, kjer so vojaki telovadili in poslušali dnevno ‘zapovest’, tolče trava, vendar to ni edina posebnost te površine, ki bi lahko služila kot parkirišče, če bi lahko nanjo zapeljali z avtomobilom, a to očitno ni bilo predvideno. Konec koncev ima lastnika, najbrž ministrstvo za obrambo.

Asfalt se nadaljuje v poljsko pot, po kateri pridemo do večje senožeti, na koncu katere že opazimo veliko tablo z mavričnim lokom – stezo prijateljstva. Po dokaj konfortnem začetku se steza oži, pa še strmejša postaja, ponekod brodiš po listju, kot bi gazil po snegu in kar predstavljam si nejevoljo vojakov, ki so morali v Botač na stražo. Tri kilometre namerijo naprave, tri četrt ure traja, preden se pod seboj zasliši odrešilno žuborenje potoka.

Če ta Beka ni bila kazenska točka tako za vojake kot za oficirje! Ne vem sicer, na koliko časa so menjavali stražo in koliko graničarjev je ‘osmatralo’ tisti mostiček čez potok (mejni prehod je bil kategoriziran kot dvolastniški), da ne bi vdrli ‘neprijatelji’ ali najmanj kapitalistična ideologija. Ironično, graničarji so pazili na Slovence z one strani meje, dokler se jih večina ni odselila.

Iracionalnost so skušali omiliti z odprtjem meje za pohod prijateljstva (zato Steza prijateljstva) še za časa Juge (prvič leta 1981), ko so ljudje (pa tudi politiki) enkrat letno (marca) lahko prestopali mejo brez prisotnosti varnostnih organov. Uniformiranci so po vstopu Slovenije v EU in šengensko območje za nekaj časa izginili, a se žal vrnili – zaradi migrantov! Če je Krpan tod tihotapil ‘bruse’, so solno pot v obratni smeri izkoristili migranti – naleteli boste na kupe zavrženih oblačil, nahrbtnikov in druge šare …

Svoje je dodala še korona, ki je načeloma zaprla meje med Slovenijo in Italijo, vendar obstaja majhna verjetnost, da vas bodo ustavili prav okrog Beke, razen če ste ‘srečnež’ kot Daniel Malalan, le da so njega naši.