Sydney – največje in najstarejše mesto Avstralije
Čeprav naj bi Canberra kot glavno mesto pete celine nevtralizirala rivalstvo dveh največjih in najpomembnejših mest Sydneya in Melbourna, pa je tekmovalnost med prebivalci obeh mest čutiti še dandanes in to na vsakem koraku. Tako boste od meščanov Sydneya slišali, da je njihovo mesto prava prestolnica kontinenta, saj je največje po površini in prebivalstvu in da je tudi ekonomska prestolnica države, ki ustvari kar četrtino BDP. Tu imajo sedež vse največje banke in multinacionalke, je tudi univerzitetno središče … Turistični spletni portali Sydney ponujajo kot najbolj privlačno mesto in neskromno dodajajo, da je to mesto, v katerem je najbolj prijetno živeti.
Kar se vremena tiče, bo to kar držalo, saj se mraza ni bati, temperature se tudi pozimi le redko spustijo pod 8 stopinj in neredko se zrak ogreje krepko čez 20 stopinj. Najnižja doslej izmerjena temperatura znaša 2,1 stopinje, sneg pa da je padel daljnega leta 1856, pa še tedaj naj bi šlo za sodro in ne pravi sneg. Znajo pa poleti poskočiti temperature tudi čez 40 stopinj, čeprav tudi ekstremno vročih dni naj ne bi bilo več kot 14. Letno pade 1.200 mm dežja, pol toliko kot denimo v Vipavski dolini.
Sydney se razprostira na območju s kar 120.000 kvadratnimi kilometri, kar ga uvršča na tretje mesto med svetovnimi velemesti, pa čeprav ima ‘samo’ 4,5 milijona prebivalcev. Leži ob globokem in zelo členjenem zalivu, ki ga je na poti proti morju izdolbla reka Paramatta. Zalivi, zalivčki in rokavi so graditeljem mesta predstavljali komunikacijske ovire, ki so jih premoščali s številnimi mostovi, med katerimi je najbolj slaven Harbour Bridge, ob operni hiši ikona mesta.
Je pa poseljena tudi obala, ki jo obliva Tasmansko morje oziroma Tihi ocean. In prav tu se raztezajo znamenite plaže, med katerimi je najbolj razvpita plaža Bondi, dober kilometer dolg in kakih sto metrov širok pas belkaste mivke.
Južneje je še en globok zaliv, Botany Bay, kjer je svojo ladjo Endeavour leta 1770 zasidral kapitan James Cook, ki velja za (evropskega) odkritelja Avstralije in ozemlje poimenoval New South Wales, kakor se še danes imenuje zvezna država z glavnim mestom Sydney. Približno 40.000 let prej so Avstralijo naselila plemena, ki naj bi s čolni iz lubja priplula s Celebesa.
Toda za ustanovitev prve naselbine je bil 18 let kasneje odgovoren Philip Artur, ki je pripeljal prvo kazensko ekspedicijo prav v Botany Bay, vendar ni bil zadovoljen s tamkajšnjimi pogoji (revna zemlja in neprimerna pitna voda) in se je odločil za Port Jackson nekoliko višje, za današnji strogi center mesta. Tam je zapičil britansko zastavo in naselbino poimenoval po lordu Sydneyu, pomembnem politiku na angleškem dvoru.
Niti kaznjenci niti vojaki, ki so jih pazili, niso bili vešči poljedelstva in so bili pogosto lačni, spopadali so se tudi s staroselci, pa tudi žensk je bilo vedno premalo, tako da začetki kolonije niso bili vzpodbudni. Nov zagon je dala kraju šele zlata mrzlica konec 19. stoletja, milijon prebivalcev pa je Sydney dosegel nekaj let po prvi, drugi milijon pa po drugi svetovni vojni.
Še vedno prevladujejo prebivalci anglosaksonskega porekla, na drugem mestu so že Kitajci, pa Vietnamci, Indijci, od drugih evropskih narodov prevladujejo Italijani. Temu primerna je tudi religiozna slika in predvsem (multi)kulturna podoba mesta.
Sydney je pred korono letno obiskalo skoraj osem milijonov domačih turistov, pa še 2,7 milijona tujih, ki so si praviloma najprej ogledali opero in Harbour Bridge. Operna hiša je bila zgrajena leta 1973 in v hipu postala ena najbolj prepoznavnih stavb dvajsetega stoletja na svetu. Streha v obliki jader (morda koga spominja tudi na plavuti morskega psa), pokrita z več kot milijonom svetlečih plošč, je res nekaj posebnega, pa čeprav ne gre prezreti niti notranjosti s petimi dvoranami. Je najbolj iskan motiv s fotoaparati ovešenih turistov, tako s kopnega kot tudi z morske strani, običajno v paru z mostom Harbour.
Ogled mosta pa ni kar tako, voden ogled traja skoraj štiri ure, nanj pa vas ne pustijo, če niste ustrezno opremljeni in kondicijsko pripravljeni, menda si kdaj pomagajo celo z alkotesti.
Ob zalivu Darling, mondenem in trgovskem središču, so na ogled še bogat akvarij, obsežen pomorski muzej (z repliko Cookove jadrnice Endeavour kot najbolj iskane atrakcije), kitajskim botaničnim vrtom … Nočno življenje je najbolj pestro v predelu King cross – disko klubi, bari in barčki, ponudnice vsakršnih storitev in užitkov, množice, ki valovijo sem in tja, pa številni možje postave, res neverjetna slika.
Ogleda vredne klasične arhitekture ni prav veliko in te stavbe delujejo dokaj anahrono v objemu modernističnih nebotičnikov in drugih prestižnih poslovnih in stanovanjskih stavb. To so denimo mestna hiša, katedrala, univerza (v Sydneyu ima sedež kar sedem univerz, da drugih fakultet in kampusov sploh ne štejemo) … Muzejev, galerij, gledališč in koncertnih dvoran je po Sydneyu na pretek, toda kdo bi hodil po muzejih, ko se je lepše sprehajati po parkih ali iz kakšnega puba opazovati sproščen utrip mesta.
Seveda ne gre pozabiti na Olimpijski park na drugem koncu mesta, prizorišča olimpijskih iger leta 2000 z osrednjim stadionom in številnimi drugimi športnimi prizorišči. Do tja se lahko zapeljete tako z avtobusom kot tudi z vlakom oziroma podzemno železnico, ki so jo prav pred olimpijado preuredili.
Posebnost središča mesta je tudi ‘monorail’, vlakec, ki drsi po eni ‘šini’ nekaj metrov nad zemljo in je za domačine priročno prevozno sredstvo, za turiste pa bolj atrakcija. Seveda je obiskovalcu na voljo tudi ogled mesta z vodne gladine, za kar skrbi množica turističnih ladjic.
Turistične agencije imajo praviloma v svoji ponudbi tudi obisk Modrih gora (Blue Mountains), hribovitega zaledja mesta, ki pa je malce dlje kot Šmarna gora od Ljubljane, kar dobrih sto kilometrov iz središča mesta. Gre za prostran naravni park, pravo malo enciklopedijo evolucije avstralskega rastlinstva in živalstva, z zanimivimi in nenavadnimi združbami, ki si jih lahko turisti pobliže ogledajo med hojo po urejenih poteh. Speljane so po robovih klifov, se spuščajo v globoke doline, do rek in jezer in so dolge tudi po nekaj deset kilometrov.
Večina obiskovalcev se seveda zadovolji za nekaj sto metrov hoje po razglednih platojih, kjer so najbolj fotografirane Tri sestre, naravne peščene figure. V hlad mogočnih evkaliptov pa se lahko spustite še z vratolomno vožnjo vlakca, kjer je treba imeti kar dober želodec. Gore v ozadju imajo zares rahlo modrikast pridih in dolgo časa so ga pripisovali izparevanju eteričnih olj prostranega pragozda evkalipta, vendar pa gre za čisto običajen lom svetlobe, kar je pri nas v Evropi običajno, za pretežno ravninsko Avstralijo pa je to precej nenavaden občutek.
