Uveljavljena besedna zveza ‘mešani občutki’ mi je padla na pamet, ko sem še drugič zapuščala eno bolj znanih italijanskih mest – Sanremo. Potešila sem svojo radovednost in odkljukala mesto, ki mi v podzavesti iz rane mladosti odzvanja kot simbol za nekaj nedosegljivo velikega, bleščečega in neznansko pomembnega, ko sem z mamo in Gigliolo Cinquetti prepevala pesem Non ho l’età in kasneje občudovala na tone cvetja v prenosih z Dunaja na novega leta dan. Toda kar ne zmorem se znebiti občutka o uporabi še ene fraze, da namreč ni vse zlato, kar se sveti.

Novoletnega koncerta ne krasijo več sanremski floristi, tekmovalnih skladb s festivala pa na naših komercialnih radijskih postajah najbrž ne bodo vrteli več kot enkrat, če sploh, oziroma zgolj zmagovalno, če je okrog nje dovolj ‘šenšurja’, kot denimo lani (Maneskin). Na slovensko glasbeno sceno (ne za poslušalce, še manj za izvajalce) sanremski festival že dolgo nima več vpliva, no ja, morda le še na obali. Resnici na ljubo – tudi na evropske glasbene tokove ne tako kot pred pol stoletja, saj je Sanremo celo generiral današnji Eurosong, se pravi izbor za popevko Evrovizije.

Pa če še pomen vseh teh okoliščin zreduciram na minimum, vseeno me mesto samo sploh ni prepričalo. Videla sem že na tone lepših ali vsaj bolj urejenih italijanskih mest. Čeprav je Sanremo pri meni doživel popravni izpit, namreč ob prvem, resda bolj letečem obisku, se mi je zameril zaradi neznosne prometne zmede in nasmetenih ulic, pa tudi drugič, ob bolj temeljitem raziskovanju, mi nikakor ni vrnil visoko donečih naslovov, ki si jih lasti kot biser cvetne riviere ali regije palm … in kot eno najbolj mondenih turističnih letovišč. Plaže kot ligurijske plaže pač, nič posebnega. Osrednje ulice in promenade so sicer urejene in čiste, toda že na robu strogega mestnega jedra se zazna vtis, da redoljubnost ni največji atribut tamkajšnjih prebivalcev, da je prislovična obmorska ležernost tu ravno tako značilna, čeprav leži mesto na severni obali Sredozemlja (je pa res, da je vse več priseljencev iz držav južnega Sredozemlja in še dlje).

Samo središče mesta, če kot jedro običajno vzamemo območje okrog katedrale, v Sanremu ne sledi kakšnemu geometrijskemu vzorcu, pač pa je precej razmetano, uličice se ponekod sečejo pod čutnimi koti, prehodi med trgi in trgci so nepričakovani. Mesto je pač iz zaliva, iz pristanišča, spontano raslo v kopno, kjer so bili graditelji pač omejeni s pobočjem. Tudi Corso Degli Inglesi, ki velja za ulico prestižnih meščanskih hiš, kot izhaja iz imena, angleških lastnikov, je precej meandrast, povsem ravna je le nakupovalna ulica Matteotti, zaprta za promet in kjer se dogaja razvpiti festival.

Toda – povprašati sem morala prvega mimoidočega, da sem se zares prepričala, če se za tipičnim pročeljem kinematografa iz polpreteklega časa v nizu arhitekturno bistveno bolj zanimivih zgradb skriva bleščeča notranjost, v katero so v času festivala uprte oči 15 milijonov Italijanov.

Gledanost dogajanja v Aristonu je kar 50 odstotna, kar je za italijansko TV tržišče imenitna cifra. Novodobna PR mašinerija pač zna začiniti dogodek z dovolj rumenila, torej s serijo škandalov in škandalčkov, tako da se o festivalu govori še dolgo zatem, ko ugasnejo odrske luči in se s tem ustvarja sanremska fama, ki pač v kasnejši sezoni privablja turiste. Tega se župan Alberto Bianchieri še kako zaveda. „Festival je vitalnega pomena za občino. In to ne samo zaradi pogodbe z z nacionalno hišo RAI, ampak predvsem zaradi promocije, ki nam jo ta prireditev prinaša po svetu. Tako lahko promoviramo naše cvetje, našo gastronomijo, naše milo podnebje. Zato trgovine v mestnem središču, med starimi zgradbami in palačami, še vedno obratujejo, so del vsakdanjika mesta Sanremo, ne zapirajo se kakor v številnih mestih po svetu!“

Korzo Matteotti je pravzaprav Sunset Boulevard Sanrema, le da ima v tlaku namesto zvezd posebne pravokotnike – jasno, posvečene zmagovalni popevki in izvajalcu od prvega festivala do današnjih dni. Mike Bongiorno, legendarni voditelj, pa ima celo svoj kip v naravni velikosti. Tri pravokotnike ima Iva Zanicchi, Gianni Morandi pa enega. Oba bosta skušala to bero povečati! Verjeli ali ne, Iva pri 82-ih, Gianni (ki ni Rijavec) pa je le štiri leta mlajši. „O, mama mia,“ je rekla ob tej novici moja mama!

Kakorkoli, festivalsko dogajanje ni od muh – mesto vrvi od 5.000 ljudi, ki so tako ali drugače povezani s festivalom, samo novinarjev, poročevalcev in članov TV ekip je konkretno več kot tisoč. Pri njihovi namestitvi ni večjih težav, saj pade festival v mrtvo sezono in tudi začel se je z namenom, da zapolni zimsko luknjo. Prvi festivali so se odvijali že konec januarja, kasneje si je izboril termin okrog prvega marca in ga držal desetletja (še koronskega 2021), letos pa se je takorekoč vrnil k začetkom (od 1. do 5. februarja).

Tudi ni ves čas festival gostoval v Aristonu, pač pa se je spočel na drugem koncu omenjene ulice, v igralnici. Da bi goste, ki so imeli seveda dovolj pod palcem, še dodatno lupili, so mestni očetje že leta 1905 odprli igralnico, ki se ponaša kot najstarejša igralnica v Italiji. Dolga leta je bil Casinò pomemben ekonomski vir občine. Kot umetniški direktor je denimo Casinò (1933 – 34) vodil celo Nobelov nagrajenec za literaturo Luigi Pirandello, sicer Sicilijanec po rodu. Toda Casinò se je moral spopasti s hudo konkurenco nedaleč stran, monaška igralnozabavna industrija ga je prehitevala po levi in desni. In prav v igralnici se je leta 1951 rodil in potem shodil popevkarski festival, ki je mesto cvetja povzdignil daleč bolj kot vsi njegovi sloveči turistični prebivalci.

Sredozemske blagodati Sanrema so že zgodaj spoznale številne kronane glave, predvsem zaradi mile klime. Visoke pregradne stene do 1.300 metrov visokega zalednega hribovja namreč zaustavljajo hladne zračne mase s severa, kar na strmih toda osončenih pobočjih dokazujejo deset tisoči pokritih rastlinjakov, bolje rečeno cvetličnjakov. Ugodna klima pa ni značilna le za zimski čas, bližnje hribovje namreč tudi sredi najhujše vročine skrbi za blage sapice in s tem znosno poletje, tako namakanja željnim turistom kot domačim pridelovalcem cvetja, pa tudi vseh vrst rastlinja, ki ga potem prodajajo po celem svetu.

In če ne vozijo več rož za novo leto na Dunaj, jih pa še vedno v Stockholm in sicer na podelitev Nobelovih nagrad – Alfred Nobel je namreč kupil leta 1891 v Sanremu hišo, v kateri je čez nekaj let (10. oktobra 1896) tudi umrl. Prav v zadnji četrtini 19. stoletja, v obdobju ‘belle epoque’, je mesto doživelo neverjeten razcvet. Zgradili so 190 vil in 25 hotelov. Turistični prihodki so krasna stvar proti ksenofobiji in tako v Sanremu niso bili občutljivi za ideologije in veroizpovedi. Leta 1926 sta tu umrla tako zadnji otomanski sultan kot perzijski šah. Posebno priljubljena je bila sanremska riviera pri Rusih. Pot jim je odprta cesarica Marija Aleksadrovna, ki je zdravstvene težave tod blažila pozimi leta 1874. V zahvalo je mestu podarila palme, ki so krasile obmorsko promenado, in se še danes imenuje Corso Imperatrice. Kasneje so ruski ‘turisti’ zgradili še pravoslavno cerkev, ki spominja na moskovsko sv. Vasilija. V njej so bili pokopani črnogorski kralj Nikola, kraljica Milena in dva od njunih dvanajstih otrok – do leta 1989, ko so posmrtne ostanke prenesli na Cetinje.

Prav neverjetno je, da v Liguriji še danes radi zmečejo vse Slovane v isti, ruski in s tem pravoslavni koš. Kljub temu, da je bil Wojtyla Poljak in kot papež seveda katolik, so nas v TIC-u (ali kakorkoli se že tam imenujejo) kot Slovence najprej napotili k ogledu te pravoslavne cerkve! Naj bo in morda med milijonom katoliških cerkva po Italiji deluje ‘Vasilij’ zares eksotično, toda vsaj meni se zdi neprimerno bolj imenitna tista v najožjem središču Trsta, cerkev sv. Spiridona. Kakorkoli, posredno je sanremska vendarle povezana tudi z italijansko zgodovino, saj so z Nikolajevo hčerko Heleno (Jeleno, Eleno) skušali oplemenititi savojsko dinastijo in jo namenili za glavo nižjemu kralju Viktorju Emanuelu III.

Sicer pa bi Sanremu vendarle delala krivico, češ da ni posebej zanimiv. Govorim o splošnem vtisu, medtem ko so posamezni detajli vsekakor vredni ogleda, pa naj gre za ostanke trdnjave, stolpe, trge, palače in seveda številne cerkve s konkatedralo San Siro iz 12. stoletja, v romansko gotskem slogu, ki so jo kasneje sicer barokizirali, toda nazadnje spet vrnili v prvotno obliko.

Zelo dobro se je obnesla poteza občinskih velmož, ki so železniško postajo preselili na obrobje mesta. Kot je bil njega dni običaj, so železnico kot transportni čudež pripeljali v sam center mesta in nič drugače ni bilo v Sanremu. In to ob morju! Čista štala. Zato so postajo prestavili, traso proge pa spremenili v imenitno kolesarsko in sprehajalno pot. Župan se rad pohvali, da je opremljena celo z wi fi-jem. Očitno je dober lobist, saj se je prav na tej kolesarski poti začel Giro leta 2015, pa tudi 13. etapa Gira 2022 se bo začela v Sanremu. Seveda pa Sanremo v kolesarskem pogledu visoko kotira predvsem zaradi spomladanske klasike vseh klasik (Classicissima ), ki je tudi najdaljša med vsemi ‘spomeniki’ – le dva kilometra manj kot 300 jih morajo kolesarji premagati na poti iz Milana. Zanimivo, med zmagovalci pa zaman iščemo Rogliča ali Pogačarja, še najvišje med Slovenci je Mohorič s petim mestom.