Vinko Vodopivec, duhovnik, ki je ‘pridigal’ po notah

Čedermac na glasbenem polju

Vinko Vodopivec (1878 – 1952) je bil plodovit skladatelj, kot človek pa odprt, širok, ljudski, veseljak, s primerno dozo humorja, duhovnik, ki je ‘pridigal po notah’.

Zaradi izbranih osebnostnih lastnosti, globoke ljubezni do slovenske zemlje in njenih ljudi ter zaradi lahkotnosti in neposrednosti njegovega obsežnega glasbenega opusa, s katerim je zadel značaj in čut primorskega človeka, je Vinko Vodopivec že celo stoletje globoko navzoč v zavesti Primorcev. Njegove skladbe so še vedno sestavni del programa primorskih cerkvenih in posvetnih pevskih zborov. Zato velja ponoviti nekaj poudarkov iz življenja in dela Vinka Vodopivca.

Zakonca Vincenc Vodopivec iz Kamenj na Vipavskem in Antonija Makarovič s Svete Gore sta se 16. januarja 1878 razveselila rojstva prvega otroka. Po tedanjem običaju so ga krstili na ime očeta, ki je bil takrat učitelj in organist v Ročinju. Menda je oče ob rojstvu prvorojenca takole utemeljil izbor imena: »Če bo že zaradi priimka celo življenje vodo pil, pa naj ima več veselja z imenom!«

Kmalu se je pokazalo, da prvorojenec po očetu ni dobil samo imena, temveč tudi dar za glasbo. Za njim se je pri Vodopivčevih rodilo še deset otrok, a mnogi so umrli v nežni dobi. Prve šolske modrosti je bil Vincenc deležen v Grgarju, kamor je bil iz Ročinja prestavljen njegov oče. Bolj kot črke in številke so ga zanimale note. Kadar očeta ni bilo doma, je poskušal ubirati melodije na harmoniju. Nekoč ga je oče ‘zasačil v grehu’, pa ga ni kaznoval, ampak mu je postal prvi glasbeni učitelj.

Kot dvanajstletni deček je v Podgori pri Gorici, naslednji postaji učitelja Vodopivca, sin Vinko že spremljal petje na harmoniju. Kot gimnazijec in gojenec dijaškega semenišča v Gorici je Vinko v igral violino, violo in klavir, v roke je vzel tudi tamburico, v zavodskem orkestru se je oprijel tistega inštrumenta, ki ga drugi v zasedbi pač niso obvladali. Za orkester je partiture večinoma prepisoval prav on. Tudi med študijem je bil predan glasbi, bil je zborovodja in organist.

Po maturi (1898) se je namreč vpisal v goriško bogoslovje. 14. julija 1901 ga je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia posvetil v duhovnika, novo mašo je pel teden zatem v Grgarju, 1. novembra 1902 pa je prišel za kaplana v očetovo rojstno vas, kjer je ostal tri leta in tri mesece. V Kamnjah je brž ustanovil in vodil cerkveni pevski zbor ter tamburaški orkester, za oba je tudi pisal skladbe. O salutaris hostia je prva skladba, ki jo je objavil. To je bilo leta 1902 v Cerkvenem glasbeniku. Takrat ga je o kontrapunktu in harmoniji poučeval Danilo Fajgel, obenem je veliko prebiral in študiral tujo literaturo.

Pevski zbor je imel tudi v Črničah, kjer je služboval nekaj manj kot dve leti, dokler ni bil premeščen v Kromberk (leta 1907). Kmalu je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki je imelo v svojem okviru ženski, moški in mešani zbor, dramsko skupino, tamburaški orkester, v Lokah pa še pihalni orkester. Vse te odseke je vodil Vodopivec sam! Zanje je pridno komponiral in objavljal v raznih zbirkah.

Vodopivec je skladal maše (enajst, povečini latinskih), zborovske skladbe, spevoigre, koračnice, orkestralne, tamburaške skladbe, urejal je zbirke za zbore ter pisal prispevke v časopise in revije o glasbi, skladateljih, glasbenikih, instrumentih … Bil je izredno plodovit, ustvarjal je z lahkoto in vse svoje življenje: evidentiranih je 1.200 njegovih del, vendar se jih je vsaj še 300 porazgubilo. Zakaj? Prišli so k njemu organisti ali zborovodje s prošnjo, naj jim kaj napiše. Pa je naročil svoji sestrični Marički, naj gosta pelje na vrt in mu prinese kvartin vina, sam pa je medtem zložil skladbo. Pri taki količini skladb mu je zmanjkovalo primernih besedil, najraje je posegal po Gregorčiču, Jenku, Stritarju, modernistih, zanj pa so pisali besedila prijatelji in stanovski kolegi kot denimo grivški rojak Filip Terčelj, ki je spisal libreto spevoigre Srce in denar.

Presojevalci njegovega dela menijo, da je Vodopivec s svojim poljudnim glasbenim slogom gradil most med slovensko posvetno in cerkveno zborovsko pesmijo. Pogosto je uporabljal 6/8 ali 9/8 takt, kar je zlasti v nabožne skladbe prineslo neko živahnost. Zato ni čudno, da so kritiki ob izidu zbirk opozarjali, da je treba te gibčne ritme vzeti v počasnejšem tempu, ‘ker sicer napravite iz pobožne cerkvene pesmi lahkokrilo svetno pesem’. Pravijo, da nikoli ‘ni bil čisto cerkven, niti skrajno posveten’. Bil je duhovnik, ki je pridigal po notah.

Na področju svetne glasbe so se ljudem močno priljubile njegove spevoigre: Kovačev študent (izvajali so ga na številnih odrih in tudi na ljubljanskem radiu), Srce in denar, Povodni mož, Snubači. Najlepše so njegove pesmi za moški zbor, ki jih še danes pojo in jih ima ‘v ušesih’ sleherni ljubitelj slovenske umetne pesmi: Na poljani, Jaz bi rad rdečih rož, O večerni uri, Pobratimija, Žebljarska – najbolj znana pa je njegova Žabja svatba. Napisal jo je na besedilo Josipa Stritarja v eni noči v Cerknici, kamor se je med prvo svetovno vojno začasno umaknil. Tistega 26. junija 1918 ni mogel zaspati – krive so bile žabe!

Vodopivec je deloval in ustvarjal v zelo razgibanem, za Primorce usodnem času. Ko so nad narodno zasužnjeno Primorsko prišli črni časi fašizma, je njegov genij zavestno stopil v službo nemočnega ljudstva. Sodeloval je s prof. Emilom Komelom in Jožkom Bratužem. Med najhujšim zatiranjem je opravil podobno vlogo kot beneški kaplan Čedermac, ki je ohranjal narodno zavest s pisano besedo, Vodopivec pa jo je z glasbo – v času fašizma je hranil primorske zbore s svojimi skladbami.

Čeprav je bil Vodopivec rojen ob bistri hčeri planin, je v svojih genih nedvomno nosil odmev lepote in bujnosti Vipavske doline. Ob tem je večino življenja preživel takorekoč na stičišču obeh rek in tako sezidal most glasbene ustvarjalnosti med dolinama Soče in Vipave.

Vodopivec je vseskozi ostal zvest svojemu načelu – pisati razmeroma lahko in preprosto v duhu slovenske narodne pesmi in počasi razširiti obzorja podeželskim pevskim zborom. Na kritike, da je preveč ljudski, se ni menil in ni želel posnemati bolj glasbeno inovativnih primorskih sodobnikov, kot sta bila Stanko Premrl in zlasti Marij Kogoj. Je pa nadaljeval delo cele plejade obsoških skladateljev, kot so bili bratje Leban in predvsem Hrabroslav Volarič.

Če se ozremo po ustvarjalnem opusu Vinka Vodopivca, vidimo, da je nastajal v relativno dolgem časovnem obdobju, ko so slovenski prostor preplavljali različni stilni tokovi. Vodopivec vseskozi ostaja romantik, vendar je v okviru te stilne orientacije le opaziti njegovo rast – zlasti v harmonski strukturi njegovih skladb. Če je sprva harmonski stavek naslonil le na kadenčne stopnje, je sčasoma vpeljal tudi stranske in obogatil stavek z alteracijami.

Najmanj prizanesljiv je bil do Vodopivca njegov sodobnik Gojmir Krek, ki je sicer zaslutil njegov potencial, toda pričakoval preveč, namreč, da bi se Vodopivec lahko postavil ob bok evropskim skladateljem, ki so tedaj iskali in ubirali nove glasbene smeri. V ‘Novih akordih’ je raztrgal zbirko ‘Moški zbori’, ki jo je Vodopivcu leta 1909 založila katoliška bukvarna v Ljubljani: »Vseskozi srednje dobra zborovska muzika, brez doživljajev, brez presenečenja … Ena oblika, ena barva, ena luč … Še vedno čakamo na velikega odrešitelja; naj le eden najde svoj stil, naj le ena krepka individualiteta najde samega sebe. Vodopivec ta krepka individualiteta ni in tudi ne bo naš rešitelj!«

Zanimivo, tudi Stanko Premrl ni bil posebno evforičen ob oceni ene od Vodopivčevih skladb. Na svoje mesto je Vodopivca postavil šele France Kimovec leta 1923 v cerkvenem glasbeniku: »Vodopivec je in hoče biti poljuden skladatelj. On prav nič ne vpraša, kaj poreče visoka glasba o njegovih glasbenih domislicah, kaj o njegovih oblikah, njemu zadostuje da ustreže zborom, ki žele preprostih, lahkih, v običajnem smislu melodioznih zborovskih skladb, ki si na prvi mah osvoje pevčevo uho in s prvim taktom vzbude občutek ugodja poslušalcu. Ti se se pač zelo malo menijo za to, ali pesem v glasbenem oziru kaj novega pove, zanje je pomembno le, da pove, da lepo pove …«

Franc Kimovec pa je ob tem tudi sledil dogodkom, vedel je, da so fašisti začeli dvigati glavo, da je zgorel narodni dom v Trstu in da mora Vodopivec stati ob strani svojemu ljudstvu v najtežjih dneh in ga ne gre presojati zgolj z glasbeno estetskega vidika. S kritične distance je Vodopivca v čas in prostor umestil Zorko Harej: »Vsekakor je bil nadarjen muzik, toda vseskozi v službi ljudstva, ki je živelo skromno življenje, s vsakodnevno borbo za preživetje, za ljubi kruhek. Ni bilo glasbenih šol, orkestrov, ansamblov, kjer bi se mladi glasbeniki lahko zaposlili. Ljudje so tešili svoje nagnjenje do glasbe s petjem, kjer je bilo mogoče, zborovskim. In to je moglo prosto živeti le v cerkvi. Glavni odjemalci Vodopivčevih proizvodov so bili cerkveni zbori, ki so mogli, redkokdaj, peti tudi svetne pesmi. Zanje je Vodopivec pisal, večkrat naprošen, po meri njihovih zmogljivosti, ki se niso mogle razviti v tako neugodnih političnih razmerah. Dodati je treba, da Vodopivec ni bil profesionalec, ki bi se ukvarjal samo z glasbo. Kot župnik je bil zaposlen z dušnim,« je zapisal Harej.

Tudi med drugo svetovno vojno in po njej je Vodopivec ustvarjal, čeprav manj, saj je predano skrbel za župnijo in ljudi. Leta 1951 je pel zlato mašo, nakar so se začele kopičiti zdravstvene težave. Brez pomoči skorajda ni več mogel hoditi (že sicer je iz mladih dni težko hodil, saj mu je strela, ki je udarila v dežnik, poškodovala nogo), sredi julija je resneje zbolel, nakar so ga prepeljali v bolnišnico v Vipavo, vendar so ga moči hitro zapuščale in 29. julija se je poslovil od tega sveta. Pokopan je v Kromberku, kjer je služboval skoraj 45 let. Na pogrebu so mu pele pevke in pevci kar osemnajstih zborov! Spomenik zanj so naročili pri Jožetu Plečniku, vendar bi bila izvedba predraga, zato so nagrobni spomenik poenostavili. Je pa Vodopivec dobil kip v naravni velikosti ob 40 letnici smrti (leta 1992), delo kiparja Zmaga Posege.

Spomin na ljudskega glasbenega poeta, ki se je znal približati ljudskemu občutju in ga nezadržno razgibavati, pa vseskozi obujata ajdovska glasbena šola, ki se je po njem poimenovala ob 20 letnici in njegove smrti, in pa Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec, ki si je že ob ustanovitvi leta 1953 nadel njegovo ime.

Vodopivčev duh tudi danes ne pojema, še vedno plemeniti in navdušuje ljudi na Primorskem.

Viri: Goriški letnik, Zbornik Goriškega muzeja, št. 19, Nova Gorica 1992,

Jožko Kragelj: Vinko Vodopivec – Življenje in delo, založba Ognjišče, Koper 1999

Vse fotografije Pokrajinski arhiv v Novi Gorici