Katedrala sv. Križa – Orleans, Francija
Nova uprizoritev zgodbe o Devici Orleanski v ljubljanski operi je ponovno vzbudila zanimanje za mesto, po katerem zavetnica Francije nosi ime. O Ivani, francoski narodni junakinji in svetnici Rimskokatoliške cerkve so pisali knjige, snemali filme in seveda skladali opere, tudi Čajkovski. Njegovo Devico Orleansko v ljubljanski operi upodablja Nuška Drašček.
Največkrat fotografiran motiv Orléansa je glavna mestna avenija z mogočno fasado katedrale na koncu. V perspektivi tudi dejansko deluje, kot da se bo tramvaj zapeljal takorekoč do portala. V bistvu pa je pred mogočnimi vrati dovolj prostora za posedanje. Gre za optično prevaro, saj ima katedrala spoštljive mere – oba stolpa sta visoka po 80 metrov, torej dvakrat višja od ladijskih lokov, zvonik nad glavno ladjo se povzpne do kar 114 metrov. Čelna fasada je široka 50 m, dolžina je med večjimi sploh (136 metrov). Za primerjavo – priporočena dolžina nogometnega igrišča (UEFA) je 105 m, prav toliko meri igralna površina nekdaj največjega stadiona na svetu, Maracane. V bistvu si je težko predstavljati, kako so lahko izklesali in seveda vgradili tolikšno količino kamnitih blokov, da o drobižu kot so kipi in vsi kamnoseški detajli sploh ne govorimo.
Pa klub temu katedrala ni tako čaščena in oblegana kot tista v Chartresu. Kot da so Orléans glavni turistični tokovi že pred desetletji obšli, Devici Orleanski navkljub. Američanom in predvsem Azijcem, pred korono prevladujočim turistom, njena ne povsem pojasnjena zgodba nekako ne sede, še manj seveda Angležem. In čeprav mesto leži ob reki Loiri in se z njim nekako začne oblegana dolina gradov, pa se agencije z masovnim turizmom v njem praviloma ne ustavljajo. Očem in kameram bolj všečno ponudbo zastavijo ob gostem nizu slikovitih gradov ob reki navzdol, povrhu pa se na eni od smeri od Pariza proti običajnemu cilju v Toursu ponuja še višek gotske arhitekture na tem območju, katedrala v Chartresu. Če pa bi morebiti kdo na tej turistični transverzali ob Loari pogrešal kakšen kip device Ivane (v Orleansu sem jih naštela štiri, menda jih je pet), se lahko mirno potolaži z imenitnim kipom na konju v mestu Blois, od koder je začela zmagoviti pohod na Orléans.
Prav zaradi ignorance masovnih turistov je za posameznika Orléans povsem sprejemljivo doživetje – tudi sredi visoke sezone – brez gomazečih množic in ko se je moč posvetiti podrobnostim. Nikoli povsem razumljena in zato toliko bolj mitična zgodba Jeanne d’Arc ima v mestu seveda muzej, no nekaj v tem stilu – v bistvu nosi stavba (ulica že itak) Ivanino ime. V njej naj bi Ivana bivala nekaj časa pred odločilno bitko. Gre torej za spominski muzej, ki pa z vsebino pusti (posebej tujejezičnega) obiskovalca prej hladnega kot ne – preveč temelji na dokumentih.
Glavna mestna ulica (Rue Jeanne d’Arc) pripelje naravnost pred vhodna vrata katedrale, ki je seveda povezana s francosko junakinjo, saj je pred čudežno zmago v njej molila. Kljub temu je katedrala obdržala prvotno ime, namreč sv. Križa in ga še danes nosi, pa čeprav je bila Ivana razglašena za svetnico (1920). Tudi nisem zasledila kakšnega oltarja, posvečenega tej svetnici (med stotinami dopuščam to možnost), je pa na vidnem mestu znotraj katedrale našel prostor kip Jeanne d’Arc, postavljen ob 500-letnici osvoboditve mesta.
Branje zgodovinskih tekstov razkrije, da je imela cerkev za časa Ivane za sabo že celo tisočletje. V nižjih plasteh so odkrili ostaline iz obdobja, ko je v bližnjem Toursu škofoval sv. Martin, ko je potem orleanski škof Aignant sredi petega stoletja odbil napad Atile, sledi nato peljejo do enajstega stoletja, pa do cerkve z apsido in nenazadnje do leta 1429, ko je v njej molila Jeanne la Pucelle (devica), kot se je sama imenovala. V šestnajstem stoletju so cerkev odnesle vojne vihre, novo, smelo zasnovo pa je doživela za časa Ludvika XIII, pa tudi sončni kralj je zapustil vidne sledi. Osemnajsto stoletje je bilo najbolj plodno, saj so tedaj dogradili fasado, oba stolpa in glavna vrata.
Iz leta 1895 so vitraži (avtorja Galland in Gibelin), s pomočjo katerih sledimo zgodbi 6. januarja 1412 rojene hčerke Jacquesa d’Arca iz vasice Domrémy v Loreni. Nepismena kmečka deklica se je čutila poklicano, da pomaga francoskemu kralju v stoletni vojni proti Angležem, ki so uveljavljali zahtevo do francoskega prestola. Osedlala je konja in se v popolni bojni opravi podala na zahod, poiskala prestolonaslednika Karla VII., sina sicer slaboumnega kralja Karla VI. Prepričala ga je o svojem poslanstvu rešiteljice in kmalu stopila na čelo povsem razsute francoske vojske, jo v rekordno kratkem času usposobila, da je pognala Angleže iz Orléansa. Zmage, ki so mejile na čudeže, so se vrstile in sedmi vitraž v katedrali že prikazuje kronanje Karla VII. v Reimsu, ko naj bi se po besedah 17. letne Ivane (zdaj že Orleanske) njeno poslanstvo končalo. Toda zgodba ima tragično nadaljevanje – v bitki za Pariz je bila ranjena, z izdajo prodana Angležem in čez dve leti jo je inkvizicijsko sodišče v Rouenu (severno od Pariza) obtožilo čarovništva. Zadnji vitraž prikazuje ognjene zublje, ki že ližejo Ivanino belo oblačilo.
In prav v neposredni bližini morišča ob reki Sieni v Rouenu, kjer je devetnajstletno dekle v peklenskih mukah izdahnilo 30. maja 1431, nosi leta 1979 zgrajena modernistična cerkev njeno ime torej Eglise-Sainte-Jeanne d’Arc.
Nasploh so Ivani Orleanski posvečene cerkve novejšega datuma, praviloma po razglasitvi za svetnico. Zato pa po Franciji ne manjka kiparskih upodobitev narodne junakinje, najbolj poznane so tiste na konju z mečem v roki ali z eno razgaljeno dojko. Brez Ivaninega kipa pa seveda ne more niti istoimensko mesto na oni strani luže, seveda s predpono Nov (New Orleans).
