Sveti Valentin – Sabotin

Na prste ene roke je moč prešteti cerkve v Sloveniji, posvečene sv. Valentinu. Morda prav v tem tiči razlog, da se amerikanizacija v ‘srčkanju’ pri nas kar nekako ne prime, pa čeprav se zdi, da se bodo trgovske verige z oglasi in ‘specialno’ ponudbo razpočile. Saj za biznis pri Happy Valentine’s tudi gre. Očitno so bili Ameri na ozemlju kokoške bistveno bolj uspešni z božičkom, še bolj in v kratkem času pa s črnim petkom kot recidivom dokaj neopaznega zahvalnega dneva.

Čeprav si je Valentin prislužil lepe nazive, da je namreč prvi pomladin in ima ključe od korenin, pa je med manj zastopanimi svetniki pri nas. Menda ima dve župni in dve podružnični cerkvi, peto, tisto na Sabotinu, pa bi statusno težko opredelili, saj je že dolgo v ruševinah. Če smo natančni – v obnovljenih ruševinah, ali kot je zapisala žal že pokojna muzejska svetovalka Beatriče Žbona Trkman (na Sabotinu je raziskovala od 1998 do 2000) »… so konservatorji približali obiskovalcem tloris najstarejše cerkvene zgradbe, delno rekonstruirali pozno gotsko cerkev, zvonik, zakristijo in vhodno ploščad.«

Mogoče kdo pomisli, da je cerkev ‘nastradala’ med soško fronto. Saj tudi je, takorekoč dokončno, je pa že prvo svetovno vojno dočakal zgolj skelet cerkvenega kompleksa. Ob cerkvi je bil namreč tudi samostan, ki je ‘padel’ že leta 1782 z jožefinskimi reformami. Jožko Drugi ni bil navdušen nad samostani, ki naj bi bili sami sebi namen, ki niso bili družbeno koristni, ki torej niso pripomogli k izobraževanju prebivalstva ali bili gospodarsko rentabilni. Kar menihi na kamenju sabotinskem niso niti mogli biti. Sploh pa se je Marije Terezije sin spravil na božjepotne cerkve – pri čemer je sabotinska cerkvica že prej izgubljala tekmo s Sveto goro, vis a vis čez Sočo. Skalnica je imela Urško s čudežnimi prikazovanji, Sabotin pač ne.

Kdo in zakaj je pozidal cerkvico na Sabotinu, se ne ve, jo pa umeščajo celo v 14. stoletje. Da je bila romarska, je jasno, saj daleč ni (bilo) nobenega naselja, verniki pa so po vsej verjetnosti prihajali z desnega brega Soče, Gorice, Brd …

Kako je bilo z mostovi čez Sočo, potmi itd. pred 600 leti si težko predstavljamo, toda tako graditelji kot duhovniki in romarji so se na 535 m nadmorske višine morali povzpeti. Danes je cerkev (njene ostaline) dosegljiva s štirih strani oziroma šestih smeri. Iz Solkana sta t.i. severna in južna, ki ju lahko združimo v krožno pot. Se pravi, najprej čez most in ob Soči navzgor do muletjere, po njej do vrha Sabotina (609 m) ali že prej po odcepu do cerkve in po strmi ‘južni’ navzdol do izhodišča.

Tretja je s parkirišča ob osimski cesti pred Podsabotinom, mimo kamnov, ki so jih kotalili in barvali (spomnimo se Iva Hvalice), četrta pa je dolga a zelo lagodna, iz Vrhovelj po sedmih km asfalta, ki se ji priključi še pešpot s Korade … Italijani do svojih objektov prihajajo po svojih poteh. ‘Graničarji’ Jugoslavije in Italije so si na Sabotinu lahko gledali v lonce, kajti leta 1947 je bila prav po sabotinskem grebenu začrtana državna meja, precej cikcak, in za vsak cik ali cak so postavili mejni kamen. Če je kdo od vojakov pri obhodu ubral kako bližnjico, je že lahko tvegal mednarodni konflikt – kršitev ozemeljske celovitosti ene ali druge države.

Še danes leži cerkev sv. Valentina v Sloveniji, samostansko poslopje pa v Italiji. In pozor! Dokler ne bodo preklicali vseh omenitev za vstop tujcev v Italijo, smo slovenski pohodniki teoretično v prekršku, če mejo prestopamo izven mejnih prehodov, kjer spet teoretično potrebujemo PFL, PCT in kar je teh novodobnih kratic. Seveda je le milijoninka možnosti, da boste na Sabotinu deležni kontrole, če je še na Vrtojbi le poredko.

Seveda je bilo območje Sabotina od leta 47 do 91 bolj ali manj ‘no go’ teritorij, po osamosvojitvi pa je postalo zelo obljudena izletniška destinacija, sploh z obnovitvijo oziroma prezentacijo objektov prve svetovne vojne. 

Tako je v Parku miru svoj trenutek dočakal tudi sv Valentin. Prvotna cerkev je imela pravokoten tloris, in je bila grajena še v romanskem stilu, v 16. stoletju so jo povečali, » …dogradili prezbiterij in nanj prislonili zakristijo, ob severno stranico vhodne lope pa zvonik.« Ohranilo se je še nekaj gotskih detajlov. Cerkev je premogla kar tri oltarje, toda Valentin se je moral umakniti Blaženi Devici Mariji in se zadovoljiti s stranskim (podobno kot sv. Barnaba). Sedanja oltarna miza je seveda novejšega datuma in služi bogoslužju ob posebnih priložnostih.