Sv. Urh (Ulrih) San Ulderico – Sutrio, Karnija, Italija

Vas jaslic in ‘razpršenega hotela’

Pravijo, da največje primorsko smučišče ni niti Kanin ali morda Črni vrh nad Cerknim, pač pa Zoncolan. In res, občevalni jezik na smučišču, posebno za časa počitnic, je primorščina, še posebej obalna. Kako tudi ne, iz Kopra je do Zoncolana po kilometrih ravno toliko kot do Bovca, časovno pa še manj. Zoncolan se je dobro zapisal tudi pri ljubiteljih kolesarstva, predvsem po zaslugi Idrijčana Jana Tratnika, ki je v 14. etapi Gira 2021 presenetljivo osvojil drugo mesto.

No, dnevni smučarji se do smučišča zapeljejo kar z avtomobili, pri tem pa vozijo skozi vas z imenom Sutrio, ob vzhodnem vznožju hriba (iz Ravascletta pelje gondola). Je že tako, da si smučarji zjutraj želijo čim prej na sneg, popoldne ali zvečer pa so preveč utrujeni, da bi si omislili še ogled vasi. Zato pa so si Sutrio ogledovali obiskovalci brez smuči – tudi celi avtobusi – pogosto iz Slovenije. Govorim v pretekliku, kajti ‘zvezda’ Sutria je že mimo, skoraj vsaka slovenska vas ga prehiteva po desni – po levi pa ne, morda se mu v celoti bliža le Vipavski Križ. Zakaj?

Decembra se Sutrio spremeni v eno samo razstavo jaslic. Najdete jih po vseh glavnih gasah v kraju, na še tako nenavadnih mestih. Različnih oblik in velikosti so, iz še tako nenavadnih materialov. Seveda jih je največ iz lesa, kot nadaljevanje bogate tradicije gozdarstva in posledično lesarske obrti in rezbarstva, sčasoma pa so ustvarjalci jaslic posegali po vse bolj drznejših materialih in oblikah in dali domišljiji prosto pot – od kvačkanih podobic, do papirnih, celo iz semen ali česa drugega. Kreativnost so vzpodbujali z nagradami, ki so jih podelili najbolj domiselnim jaslicam, poskrbeli pa so tudi za ‘živo’ dogajanje, ne zgolj v smislu živih jaslic, pač pa tudi s kostumiranim in dramaturško podkrepljenimi ‘procesijami’ po gasah.

Danes ni to nič nenavadnega, Sutrio je pač oral ledino in ‘okužil’ mnoge sredine. Božično zgodbo si je pred leti v Vipavskem Križu ogledalo več tisoč ljudi, jaslice po vasi so nekakšen stranski recidiv tega dogajanja, ki je vsaj koronsko sprejemljiv. Na zgornji meji medsebojne razdalje je bilo letos v konicah tudi v Štanjelu, kjer so si (po zgledu iskanj velikonočnih pirhov) omislili nagradno igro, kjer je bilo treba najti lokacije vseh 65 jaslic v vasi.

Čeprav ima Sutrio danes ogromno posnemovalcev, kar se jaslic tiče, pa jih ima bistveno manj pri modelu ‘razpršenega hotela’, sistemu podeželskega managementa, pri katerem se je več poslovnih dejavnosti (od pošte, trgovine, zdravnika, gostiln, barov, taksija) povezalo v enovito turistično storitev. Vipavski Križ je bil pred korono na dobri poti k variaciji (miniaturi) razpršenega hotela, toda trenutno je nemogoče napovedovati razplet.

Sutrio je vas s približno 1.300 dušami v hišah, ki se z dna doline počasi nizajo od vznožju hriba navzgor. Barvno in arhitektonsko se sklada z značilno podobo Karnijskih Alp. Izseljevanje je ni toliko prizadelo, kot druge, bolj odročne kraje na tem območju, saj ima dokaj ugodne prometne povezave, najprej s Tolmezzom, pa tudi z Lienzem v Avstriji, Sappado ali Cortino na drugi strani. Seveda so si mnogi domačini, predvsem mladi, poiskali delo izven tradicionalnega kmetijstva in gozdarstva in sčasoma se je izpraznilo več desetin hiš (svoje je dodal še potres leta 1976), ki so počasi propadale in seveda kazile podobo karnijske vasi. Resnici na ljubo so jo še bolj skazili betonski posegi, s katerimi so domačini ‘popravljali’ svoje domove. Slika, za katero ni treba v Karnijo! Najdemo jo praktično v vsaki vipavski vasi.

Bistveno več občutka so imeli pri prenovi kakih dvajsetih starih hiš, ki so začele s turistično inovacijo razpršenega hotela. Projekt ‘albergo difuso’ je nastajal skozi več kot desetletje, podprt s strani dežele Frulanije – Julijske krajine ter evropskega programa Interreg. Na čelu je družba (zadruga) ‘Borgo Soandri’, ustanovljena leta 2002. Več kot 20 hiš, razpršenih po vasi, so preobrazili v majhne penzione. Nič posebnega, bi rekli, če ne bi ti mini hotelčki imeli samo ene, skupne recepcije. Turist se tam prijavi, nakar si izbere hišo in se vanjo vseli. Hrano mu, po želji, pripeljejo iz restavracije (catering), ali pa se dogovori za obroke v kateri od vaških gostiln. Le tako namreč lahko majhne posamezne enote postanejo ekonomsko upravičene.

Turistični objekti so sicer stari, toda zelo tenkočutno prenovljeni in opremljeni, tako da izžarevajo pravi duh podeželske karnijske vasi in imajo veliko zgodovinsko in arhitekturno vrednost. Člani zadruge so lastniki bivališč (sob, apartmajev), nekateri zaposleni (receptorji, sobarice) in tudi občina Sutrio, kot javni predstavnik. 

‘Hotel’ je začel z 80 posteljami in jih počasi povečeval, pred korono so jih imeli že 130. Kljub dobri promociji, ki jim jo je navrgla ta inovativna oblika hotelirstva, pa je zasedenost zaostajala za pričakovanji. V turizmu prijaznejših časih pred korono so bili na spodnjem pragu rentabilnosti. V povprečju so bile postelje zasedene pod stotimi dnevi na leto – v zimski (smučarski) sezoni ter avgusta, preveč je bilo mrtvih mesecev. Zato so skušali turiste privabiti tudi s prireditvami, kot sta božična tržnica in razstava jaslic, julijski praznik košnje, pa septembrska kolonija ustvarjanja v lesu, kulinarični tedni … Karnijska hrana je dobra, cene sprejemljive, temelji na podobnih jedeh kot recimo na Bovškem, značilna je polenta na vse načine, frika, razni toči, domači siri, pancete …

Kljub nizki donosnosti pa je ‘razpršeni hotel’ izjemno dobro deloval na celotno skupnost. Domačini so turizem sprejeli za svojega in se temu prilagodili, kar je vidno na vsakem koraku. Vas je bistveno bolj urejena, pahljača turistične ponudbe se je razširila (mtb, pohodništvo …), recepcija je hkrati turistična pisarna, zadruga je najela profesionalno menežerko … Sutrio danes že stopa na naslednjo stopnico in se oglašuje kot gostoljubna turistična destinacija in se povezuje v širše turistične mreže …  

Cerkev sv. Urha stoji seveda na dominantni legi sredi vasi, do nje vodi dolgo stopnišče. Je velika, visoka, torej prostorna, pa kljub temu formalno ni župna cerkev, saj ta status pripada še eni mogočni cerkvi na bližnjem holmu. To je cerkev Vseh svetih, kjer je tudi vaško pokopališče, pa tudi kostnica padlih v I. svetovni vojni. Prav na tem kraju je bila najprej rimljanska naselbina, kasneje pa še langobardska utrdba. Kljub temu domačini za glavno cerkev vendarle jemljejo tisto v vasi, ki je posvečena sv. Ulriku. Nihče pa ne zna povedati, zakaj je posvečena bavarskemu škofu iz 9. stoletja, še posebej zato, ker je bila prvotno posvečena sv. Silvestru. Kdaj in zakaj so jo preimenovali, ne vedo niti župne kronike, ki sicer postrežejo z zanimivimi detajli. Cerkev so dogradili leta 1791 po zamislih dveh arhitektov, Francesca in Angela Schiavija, očeta in sina. Enoladijsko zasnovo podpirajo pilastri s sivimi korintskimi kapiteli. Pogled na fasado razkriva, da sta bila predvidena dva zvonika, a so dogradili le desnega, nedokončani levi se je moral zadovoljiti le s stolpno uro.

Prav tako sta bila oče in sin zaslužna za notranjo opremo oziroma freske, namreč priznana beneška slikarja Pier Antonio Novelli in sin Francesco.Toda še bolj kot stropne freske so za obiskovalce zanimive nedokončane freske. Avtor naj bi nekje pripisal, da so nedokončane, ker je – zmrznila malta!

Kronike vedo povedati še, da je cerkev leta 1815 doživela hud udarec – vlomilci so pobrali prav vse kelihe in še monštranco povrhu.

Prebivalci Sutria in okoliških zaselkov so bili, prav zaradi težkih razmer, še toliko bolj verni. Iz župnijske kronike se da razbrati, da toliko procesij in različnih shodov, niso imeli skoraj nikjer drugod. Vsaj dvakrat mesečno, pa tudi bolj pogosto, so verniki romali od cerkve do cerkve, kapelice, znamenja. Še danes je nekaj tega ostalo, pri čemer so se procesije nekako modernizirale, niso zgolj religioznega značaja, saj vanje vpletajo tudi posvetne vložke, s prikazi etnološke dediščine in glasbenimi skupinami. Posebno ob nedeljskih popoldnevih boste lahko naleteli na katero od takšnih ‘procesij’.