Ballarat – Victoria, Avstralija

Interaktivni muzej na prostem

Na enem od TV kanalov, ki predvajajo v glavnem kriminalke, smo lahko tudi pri nas (v družbi še 130 drugih držav!) spremljali avstralsko nanizanko Skrivnosti dr. Blakea. V petih sezonah se je povzpela na vrh priljubljenosti v deželi tam spodaj, njeno dogajanje pa je umeščeno v Ballarat, rudarsko mesto kakih sto kilometrov oddaljeno od Melbourna. Osrednji lik, dr. Lucien Blake, se po travmah druge svetovne vojne vrne v Ballarat, da bi prevzel medicinsko prakso svojega pokojnega očeta. Sočasno sodeluje s policijo, pri čemer pri raziskovanju zločinov utira pot forenzični znanosti, ne gre pa zanemariti niti njegovih človeških odlik na čelu s simpatično pojavo (igra ga Craig McLachlan).

Dovolj, da si je prislužil karizmo, Ballarat pa dodatne turiste, ki bi želeli spoznati snemalna prizorišča v mestu z značilno viktorijansko arhitekturo, starimi uličnimi napisi, avtomobili … Toda Ballarat podobno in neprimerno bolj uspešno zgodbo že ima, za katero je potrebno še za stoletje (po dr. Blakeu) v zgodovino, namreč v začetno desetletje zlate mrzlice.

Danes ima Ballarat več kot sto tisoč prebivalcev, svoj hiter razvoj pa dolguje prav zlatim poljem v nanosih reke Yarrowee. Prve najdbe zlata so datirane z letom 1851, glas o z zlatom radodarnimi naplavinami pa so privabile v pokrajino Grampians na desettisoče iskalcev zlata, menda jih je bilo v določenem obdobju hkrati kar 60 tisoč.

Prihajali so s celega sveta ter tudi po pet dni hodili in običajno rinili pred seboj še samokolnico iz pristanišča (Geelong) do obljubljene dežele … Kako tudi ne, saj je se je hitro širil glas o izjemni najdbi – ne zrno, niti oreh, tudi kamen ne, cela skala je to bila, ki je tehtala neverjetnih 69 kg (kar velja za drugi največji kos zlata na svetu sploh). Welcome Nugget so odkrili v rudniku Red hill, torej Rdeči hrib, ki bi ga lahko mirno preimenovali v Zlati hrib, le da je danes znan kot Sovereign Hill (se pa okrožje – imenuje Golden Point).

Gre za interaktivni muzej na prostem, ki obiskovalcu zelo verno predstavi življenje zlatokopov v prvih desetih letih zlate mrzlice. Za večino je bilo vse prej kot lahko, saj vemo – veliko poklicanih, a malo izbranih (srečnih) pri izpiranju peska in iskanju zlatih zrnc.

V nekaj letih je ob rudniku nastalo mestece, z vsemi dejavnostmi in funkcijami – in kar je zanimivo, to mestece še danes živi v povsem izvirni obliki! Pa ne gre le za stavbe, tudi ljudje so oblečeni v starinska oblačila in počnejo praktično vse tako kot pred poldrugim stoletjem. Tudi šolarji prihajajo k pouku v starih oblačilih, po ulicah patrulirajo vojaki, parne turbine oskrbujejo z energijo rudniške naprave, vsi prenosi v rokodelskih delavnicah potekajo z jermeni, skratka tako, kot da bi se čas ustavil.

Seveda si lahko nakupite zlatih izdelkov, ki se oblikujejo pred vašimi očmi, prav tako izdelujejo sveče, danes spominke, ki so jih nekoč veliko potrebovali v rudniških rovih in po hišah, kolarji na poldrugo stoletje starih strojih izdelujejo kolesa in popravljajo kočije, za zabavo lahko podirate keglje na predhodnikih današnjih kegljišč, preizkusite srečo pri izpiranju peska (ki so ga najbrž presejali že tisoči turistov pred vami), skratka zares sila zanimivo.

Glavna ulica je seveda namenjena centralnim dejavnostim, toda vseh objektov je kar 60 in vse skupaj je zaokroženo na 25 hektarjih, vključno z dvema rudnikoma, prilagojenima turističnemu ogledu. Predstavo, da si v drugem času, morda skazi le hrana – je tipična današnja, še več – hitra!

Sovereign Hill so snovali in gradili približno desetletje in ga odprli leta 1970, vendar se je trud (in finančni vložek) obrestoval, saj je Ballarat med najbolj obiskanimi znamenitosti celotne države Victorie. Poleg tega se je mesto na nek način poklonilo bogatim zlatim poljem in iskalcem zlata s celega sveta, ki so v bistvu ustanovili današnji Ballarat. Čeprav gre pri tem tudi za poustvarjanje zgodovine, saj ni zanesljivo, da je bila glavna ulica prav taka kot danes – že deset let po odkritju prvih zlatih zrnc je večina stavb na ulici pogorela, zato so nadomestno središče pozidali na zahodnem delu tedanjega mesta.