Sv. Janez Krstnik – Štivan, FJK Italija
Spokojna lepota ob izvirih Timava/e
Edi Zobec ima v Boljuncu kmečki turizem, katerega glavna specialiteta je losos. Domač losos (kar je bolj kot ne oksimoron), se pravi iz lastne ribogojnice. Ob koncih tedna od začetka maja pa do Barkovljanke si lahko lososa privoščite v ene šestih hodih. Vmes pa Edija pocukate za rokav, če bi vam hotel razkriti, kako lososa vrže na finto, da se počuti v Sredozemlju, kot bi bil v severnih fjordih. Edi je v Italiji edini, ki goji losose. Prvo ribogojnico je uredil takorekoč na borjaču, na Glinščici, drugo pa, zaradi vse večjega prometa, ob izvirih Timava (ali Timave). Pa jo pojdimo pogledat. Očitno je dobro zakamuflirana, saj je nismo našli. Nič hudega, saj smo bili nagrajeni s povsem drugačnim biserom. Janezu Krstniku posvečene cerkve najdemo pogosto ob vodi, še posebej tam, kjer so igrale posebno vlogo pri pokristjanjevanju in se je v njih množično krščevalo. Ni pa nujno – zadoščala je ustrezna krnica, urejena kot krstilni bazen. V vodo so vodile tri stopnice – za trikratno potapljanje kandidata (v skladu s takratnim obredom pač). Krstilnice so bile osmerokotne (tudi 12 kotne), z mozaiki in drugim marmornim okrasjem. Vse to Janez iz Tube ima, a se je ohranilo zgolj v fragmentih, sorodnosti (podobnosti) z bližnjima Oglejem ali Gradežem ni moč izključiti, medtem ko se zdi Ravena že preveč oddaljena, da bi lahko iskali vplive oziroma korelacije.
Toda Janez Krstnik ni prvi zasedel tega izjemnega prostora ob izvirih (podzemne) reke – kot je običaj, so na posebnih mestih posebne energije in kot takšen so prostor prepoznali že veliko pred krščanstvom. Legende „pripovedujejo o kraju, o katerem se bo govorilo ob koncu časov“. Kasneje da je tu stalo svetišče, posvečeno Diomedu, grškemu junaku iz trojanskih vojn, ki je bil všečen Ateni in ga je povzdignila v kralja države Argo. Ki pa nima neposredne zveze z Argonavti – cvet grških junakov, kar 50 jih je bilo, je ime dobil po barki, ta pa po imenu graditelja – Argusu. In pri Janezu iz Štivana beremo, da so tod, ob bregovih Timave morebiti počivali Argonavti – poimensko – Jazon, Orfej in celo Heraklej oziroma Herkul. Ti zapisi so dokaj optimistični, če ne tendenciozni, saj severni Jadran v zapisih grških zgodovinarjev nastopa le redko. Grška mitologija razkriva, da je bil Herkul na barki Argo kratko obdobje, samo do Bosporja in torej ni sodeloval v ključnem dogodku, ko je Jazonu uspelo osvojiti zlato runo. Argonavti so, da bi zmedli zasledovalce, iz Črnega morja zapluli po Donavi navzgor, pa po Savi in Ljubljanici vse do Vrhnike. Tam naj bi pri Močilniku Jazon od jeze s pestjo mahnil po skalni pregradi, kar da je še danes vidno. Spoznal je namreč, da podatek, po katerem naj bi se en krak Donave (ki se je tedaj imenovala Istria) izlival v Jadransko morje, ne drži povsem, oziroma ne dovolj, da bi po njem lahko plul. Ali pa je celo bogove z Olimpa (Ateno denimo) labirint kraškega podzemlja presenetil in je njihov nekakšen google maps zatajil.
Če so torej Argonavti vzeli barko na rame (potem ko so pozidali Emono, še prej pa uničili zmaja), so prepešačili teh 80 km do Jadrana. Brez barke v dveh dneh – takim junakom ne bi smelo delati preglavic, a z rebri, jarboli, kobilico, krmo in še najmanj krmilom na rami so seveda potrebovali nekaj več časa in potem utrujeni popadali v Jadransko morje tam nekje pri Trstu. Ne bodimo malenkostni, ali so se namakali v kao zdravilnih izvirih Timave, ali jih je zaneslo do Izole, kjer so donedavno izdelovali argo paštete, ali pa so jo z Vrhnike mahnili kot že Teodozijeva vojska čez Hrušico do kolikor toliko plovne Vipave in potem v Sočo. Zakaj bi sicer leta 1976 v Novi Gorici zgradili Argonavte, modernističen zabaviščni kompleks (kjer je danes Perla)? Bodi o Grkih dovolj, saj so jih nasledili Rimljani, ki so se toliko bolj radi namakali v raznih (zdravilnih) vodah, zato je verjetno, da so uporabljali Timavo v te namene in povrhu zgradili tempelj. Posvečen naj bi bil Avgustu. Poganski templji so se pod krščanstvom kot državno vero hitro preobrazili v kapele, sčasoma so postajali graditelji vse bolj ambiciozni in dobili smo zgodnjekrščanske bazilike. Za Tubo so celo poznane dimenzije – pravokotnik 21 x 11 m, z dodano apsido. Umeščajo jo v peto, šesto stoletje in je bolj slabo prestala vpade Avarov, domnevajo da tudi Langobardov. V naslednji fazi naj bi bila cerkev triladijska s tremi apsidami, nekje v bližini je stal benediktinski samostan. Prav menihi naj bi odigrali odločilno vlogo pri pokristjanjevanju Slovanov, ki so prav na tem predelu jadranske obale prišli do morja.
Štivanski Janez Krstnik je torej svojo glavno vlogo odigral veliko prej, kot je postal eden redkih primerkov gotske arhitekture pri nas. Zahvala gre devinski grofovski družini Walsee, ki je gradnjo financirala kar tri četrt stoletja, od temeljnega kamna (1399) do posvetitve (1472). Le malo je ohranjenih gotskih cerkva na slovenskih tleh, večino so barokizirali. Na Primorskem jih je še manj in če Štivan jemljemo kot slovensko etnično ozemlje, potem je Janez Krstnik iz Tube prva liga. Čeprav je cerkev med prvo svetovno vojno oziroma borbami na soški fronti utrpela hude posledice, pa so izjemno dobro vidni značilni elementi gotskega sloga. Enoladijski načrt zaključuje večkotna apsida, zunaj podprta s čvrstimi oporniki. Značilno gotska so tudi okna z nakazanim krogovičjem in raznobarvnimi vitraži na vrhu. Gospa ključarka, ki nam je omogočila ogled (čeprav je že bila zaklenila cerkev), je barve vitražev povezala z gibanjem in svetlobo sonca, od jutranje do večerne zarje. Apsida je seveda na vzhodni strani in je prvotno imela pet šilastih oken, dve pa so dodali na južni, vzdolžni fasadi. Torej sedem, kar je vsaj ljudsko število, če že ne božje. Toda steno s četrtim oknom v apsidi so pozidali, kdaj in zakaj tudi gospa ni znala povedati, pa tudi na spletu ni najti nič na to temo. Kot tudi ne, zakaj so tri lunete dvodelne in tri tridelne. Je pa logično, da severna stranica nima oken (no eno manjše skoraj pod streho vendarle), saj je nanjo prislonjena manjša stavba, ki obdaja zakristijo in se dviga navzgor v preprost zvonik, ki je bil zgrajen kasneje (leta 1642), ko gotika ni bila več modna.
Morda še najbolj gotska značilnost cerkve je čudovit zvezdasto rebrast obok. Sklepniki so tudi umetelno izklesani v gotskem stilu, rebra pa se vertikalno podvajajo in nosijo tako podstavke kot tipične gotske nadstreške – vmes pa bi morali biti kipi. Očitno so dobili noge! Ali pa je že gospodom Devinskim ob gradnji zmanjkalo denarja še za kipe. Ne glede na to dilemo je pogled na apsido res neverjeten – na levi strani apside (ki je kar prostrana, le za kak meter na vsaki strani je ožja od ladje) ležijo fragmenti mozaika, ki je po geometrijskih motivih in Salomonovih vozlih kot že rečeno podoben Ogleju – menijo, da so se sem pred Atilo zatekli nekateri menihi iz Ogleja. Med ostalinami prejšnjih stavb od templja naprej pa se čez večino apside bohoti vegetacija (račja zel ali kaj). Česar ne boste videli nikjer drugje. Kot kaže ima zeleno rastlinje dovolj vlage, če ne že kar vode, saj častno mesto, nekoliko desno v zdajšnji apsidi, zavzema nekdanja krstilnica s podzemno vodo.
Levo stran slavoločne stene dopolnjujejo freske, odkrite med obnovo v poznih štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Po stenah apside in tudi vzdolž ladje so na ogled postavljeni še zanimivi primerki kipov in druge cerkvene opreme, tudi del plošče, na kateri je vklesana skoraj neverjetna zgodba o relikvijah sv. Janeza Evangelista, ki so jih ob preteči nevarnosti pred Langobardi skrili in jih čez stoletja pri naslednji prenovi cerkve po naključju spet odkrili (leta 1112). Skratka, res lep primerek gotske arhitekture na mestu, kjer bi ga sploh ne iskali – čeprav leži le lučaj od dokaj prometne ceste iz Tržiča (‘Mojfalkona’) proti Trstu, pa območje diha v neki umirjenosti in kar kliče po kontemplaciji. Zagotovo k temu pripomore tudi čarobnost ali skrivnostnost Timave, ki prihaja na dan v treh izvirih, četrti je že bolj oddaljen in ga je moč opaziti med vožnjo po že omenjeni cesti. Zakaj je enkrat Timav in drugič Timava – v slovenskem jeziku? Moškega spola so običajno potoki in tudi domačini za vse tri izvire uporabljajo dikcijo potok (Potok pod Maganjkom, Srednji potok in Potok na jakna), kar morda povzema tudi ime v italijanščini (Timavo). Toda to vodovje skupaj kar nekako presega rang potoka, tudi v ‘mirnodobskem času’. Je pa res za reko ta ‘voda’ zelo kratka, še dveh km ne doseže. Izvirni greh pa je seveda pri Rimljanih, ki so kraj imenovali Fons Timavi. Včasih so učili, da je Timava le reka Reka, ki ponikne v Škocjanskih jamah in se potem na poti do morja očisti bistriških smradov. Raziskave so teorijo ovrgle, od Reke prejme le tretjino vode, večino ji primakneta – kdo bi si mislil – Soča in Vipava, nekaj pa seveda dodajo ponikalne vode meteorskih padavin s kraške planote nad izvirom.
Četudi teh deležev njega dni domačini niso poznali, so pa vedeli, da se voda pred izbruhom na površje pretaka po podzemnih vodih. Latinski izraz zanje je tuba, zato je tudi toponim Tuba logičen, prav tako že omenjeni, iz italijanščine povzeti izraz Janez iz Tube. Po slovensko sliši pač na sv. Janez Krstnik iz Štivana, kar je spet nekakšno protislovje, saj je prav ta cerkev dala ime kraju – iz sveti Ivan (kaj je prej, jajce ali kokoš?). Da je zmeda večja, pripomore še novejša cerkev nad vasjo, ki je spet posvečena sv. Janezu Krstniku oziroma sv. Ivanu. Prijazna ključarka pove, da je nova cerkev manjša, zato potekajo bogoslužja ob velikih praznikih (tudi birme) v stari cerkvi, ki sprejme 150 vernikov in ki razpolaga z velikim parkiriščem. Da spokojne lepote ob izvirih niti ne omenimo.
