Sv. Janez Evangelist – Ustje
Na Ustjah ali Ustju, se radi vprašamo, ko se podamo na tradicionalni pohod po Vertovčevih poteh, največji pohodni prireditvi Vipavske doline. Začetek in konec krožne poti je namreč pri velikem hrastu pred vasjo, pri čemer se nekako odločamo za množinsko ali edninsko rabo. Morda bi nam prišel prav izvor imena, a kaj, ko se za nastanek imena spet potegujeta dve razlagi – kot ustje (sotočje) Vipave z vodnatim Hubljem (tudi Jevščkom, ali celo obema), ali po vaškem zavetniku sv. Justu (torej iz Justje), ki domuje v cerkvi ob vznožju naselja. Baročna cerkev je bila v sedanjih gabaritih zgrajena ali obnovljena v drugi polovici 18. stoletja.
Toda precej starejšega datuma je manjša cerkvica čisto na vrhu hriba (147 metrov ), kjer so že na prvi pogled vidne taborske prvine z obrambnim zidom, morda celo v dveh nivojih (terasah). Obrambni namen potrjuje še strelska lina na južni stranici cerkve. Predvidevajo, da so cerkev kar prizidali obrambnemu stolpu, ko je ta po zadnjem turškem vpadu (1593) izgubil pomen. Letnica 1618, vklesana v prekladi nad portalom, ne pušča dvoma o času gradnje, toda dve stilsko različni okni, šilasto v ladji in polkrožno v prezbiteriju, pa vendarle namigujeta o gradnji ali dozidavi v več časovnih okvirih.
Slogovno sicer cerkvico umeščajo v kraško renesanso, recimo da z rebrastim svodom prezbiterija na osmih kapitljih vred. Lepo je ohranjen slavolok iz klesanega kamna, pri čemer sta ladja in prezbiteriji enako široka. V dobrih štiristo letih od nastanka se je s cerkvijo marsikaj dogajalo – od notranje opreme se je ohranilo bore malo. Omeniti velja še darovanjsko mizo z masivno kamnito ploščo. Vsemu skupaj dajejo dodaten čar rombasto pobarvane planete na svodu ladje po zadnji obnovi.
Cerkev je posvečena sv. Janezu Evangelistu, najmlajšem od apostolov, ki pa je bil vzkipljive narave, celo toliko, da je Jezus njega in njegovega brata Jakoba imenoval ‘sinova groma’. Morda prav zato nosi Janez Evangelist (poleg velikega števila zavetništev) tudi vlogo priprošnjika proti toči. In morda gre prav tukaj iskati ključ do zgodbe dveh zvonov v preslici nad vhodnim portalom. Večji (in mlajši) je uglašen na ton C, manjši pa naj bi bil uglašen na fis, pa se je očitno v 300 letih, kolikor šteje, že nekoliko razglasil, vsaj tako je ugotovila digitalna napravica za uglaševanje. V glasbi je ta interval, zvečana kvarta, označen kot Diabolus in musica in ga je težko zapeti, očitno imata s tem težave tudi zvonova.
Toda tako nenavadna uglasitev ima svoj namen, nanju so ‘bili hudo uro’ (podobno so dandanes uglašene sirene interventnih avtomobilov) in kot je vidno iz zarez, ki so jih na prekladi portala zapustile vrvi, so to počeli pogosto. Večji zvon ima namreč napis ‘Treska in hudega vremena, reši nas o Gospod!’ Ko so Italijani med drugo svetovno vojno pobrali zvonove iz župne cerkve sv. Justa, sta jih nadomeščala prav ta dva in tedaj je v cerkvico na vrhu hriba večkrat udarilo in jo poškodovalo!
Ob prenovi leta 1991 sta se ‘diabolična’ zvonova vrnila in danes je podružnična cerkev sv. Janeza Evangelista čisto na vrhu razglednega ušanskega hriba pravi biserček.
