Sv. Martin – Sveti Martin, Brje
Po dolgem hrbtu Vipavskih brd so med gričevjem posejani številni zaselki, ki so povezani v skupno naselje z imenom Brje. Gričevje oklepata strugi Vipave na severni strani in Branice na južni. Najvišja točka doseže 331 metrov nadmorske višine in kot po pravilu so tudi v tem primeru na najbolj razglednem vrhu pozidali cerkvico. Glede na prevladujoče rabo površin za vinogradništvo (tudi sadjarstvo), veliko dilem pri izbiri zavetnika niso imeli – sv. Martin. Po njem se imenuje tudi zadnji, dvanajsti zaselek vasi, torej Sveti Martin.
Kdaj so na tej dominantni lokaciji postavili prvi verski objekt (morda kapelo), ni znano, neizpodbitno pa je (vklesana letnica), da so cerkev v današnji velikosti zgradili leta 1548. Zvonik so postavili kasneje (1640), zvon pa je k bogoslužju vabil več kot sto družin, vsaj tako izhaja iz vizitacije, ki jo je leta 1750 opravil goriški nadškof Attems. Po logiki bi morala biti cerkev nabito polna, če bi se bogoslužja hkrati udeležil samo po eden od družine. A kaj ko je bilo treba iz oddaljenih zaselkov pešačiti kar nekaj časa, pa še to navkreber. Očitno so se v občestvu dolgih hoj naveličali, pa tudi prebivalstvo se je zaradi dobre prodaje vina in sadja znotraj Avstro-Ogrske močno povečalo. Tako so še pred koncem 19. stoletja resno načrtovali novo cerkev na bolj dostopnem delu vasi, a se je vse skupaj krepko zavleklo v čas pod italijansko okupacijo. Nova cerkev je bila po Fabianijevih načrtih dograjena leta 1927.
Sv. Martin je kasneje le še obujal spomin na slavne čase, ko je tod maševal in pridigal Simon Gregorčič, ali pa se je le s pogledam zazrl v daljavo, tja čez Trnovski gozd v svoj planinski raj. Morda pa je pod zvonom sv. Martina dobil navdih za verze v prigodnici, posvečeni sicer Ljubljanskem zvonu, v katerem je redno objavljal.
O poj nam zvon, le poj na glas,
čez mesto doni, trg in vas;
prijetno božaj nam uho
ter v dušo sezaj nam krepko.
Družbo so Gregorčiču večkrat delali Fran Erjavec, Fran Levec, še posebej Henrik Tuma, ki je Sveti Martin obiskal kar 44 krat, vsaj tako je zapisal v Soči in vrh promoviral kot imenitno razgledno točko na Vipavskem.
Prav zaradi te razgledne lege je cerkev doživela kruto usodo. Lokalni obveščevalci so iz zvonika motrili dogajanje na rihemberškem gradu in spremljali premike nemških enot v dolini Branice. Nemcem tak vojerizem ni bil pogodu, 13. maja 1944 so privihrali na vrh in zvonik zaminirali. V bistvu je ostal cel le prezbiterij. Povojni časi obnovi niso bili naklonjeni, šele leta 1988 se je v okviru KS ustanovil gradbeni odbor, tako da je bila jeseni osamosvojitvenega leta cerkev pripravljena na ponovno posvetitev (škof Metod Pirih).
Po prenovi so bile stene cerkve prazne, čisto po naključju pa je vanjo stopil akademski kipar Peter Černe (1931 – 2012), ki je medtem razstavljal v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. Cerkvi je podaril Mrtvaški ples, ki ga je pred leti izdelal v Grožnjanu, navdih zanj pa seveda dobil v Hrastovljah in hrvaškem Beramu. Vendar se Černetov Mrtvaški ples zaključi drugače – z novim življenjem, ki ga simbolizirata dve trti, ki se vijeta iz groba. Vinska trta tudi nadomešča jablano v reliefu Izgon iz raja. Tudi razpelo je ovito s trto. Marija z Jezusom ima na glavi krono iz grozdja, v eni roki drži otroka na prsih, v drugi grozdje. Zato se je reliefa oprijel nadimek Marija Grozdna!
Skratka oprema cerkve iz žgane barvne gline je nekoliko ‘posebna’, še celo sam avtor pravi, da so njegove stvaritve morda preveč posvetne in humorne, da pa nikakor ni imel namena „omalovaževati ideje cerkvenega hrama“. Očitno ne, saj mu je župnik naročil še izdelavo križevega pota (1998). Vse to je umetnik cerkvi poklonil, vendar pod enim pogojem – da si notranjost cerkve ogleda lahko vsakdo, ki si to želi in se pomuja povzpeti do te zares enkratne razgledne točke. Cerkvena vrata vam odpre gospa, ki domuje v najbližji hiši – tik pod stopnicami.
Ob že omenjenih reliefih na stenah ladje velja pozornost nameniti prezbiteriju, ki je po dobrih štirih stoletjih še vedno dokaj prvinski – z gotskim rebrovjem na svodu, štirje stebri s kapitlji bi lahko bili zgodnje romanski z vklesanimi starokrščanskimi znamenji, kot so riba, grozd, roža in najbrž z znamenji kamnosekov. Oltar je iz baroka, v njej pa slika na platnu – seveda sv. Martina na konju, ki z mečem prepolovi ogrinjalo. Slika je delo znanega furlanskega baročnega slikarja Antonia Parolija iz sredine 18. stoletja. Pred uničenjem so jo rešili domačini in jo shranili, restavrirana pa danes prav sije z oltarja.
Slavolok, ki sloni na dveh mogočnih stebrih iz klesanega kamna, tako simbolno kot dejansko ločuje izvirni prezbiterij od ladje z ‘novejšo zgodovino’. Černe seveda ni mogel mimo upodobitve sv. Martina in mu je namenil osrednje mesto na levi steni ladje. Za razliko od Parolija (in mnogih drugih) pa v svetniku ne prepoznamo elegantnega rimskega častnika, pač pa slovenskega narodnega junaka in tudi Martina, le da Krpana. Revežu iz košare, kjer se skrivajo tudi goske (ne manjka niti rujna kapljica), podarja pršut. Le da je Černe nekako obdržal barvo in plemenito pasmo konja s Parolijeve slike, tako da svetnik vendarle ne jaha neke kobilice, pač pa lipicanca.
Ob 30. obletnici obnove, za šagro, so na vhodni portal pritrdili ‘Martinovo stopinjo’, torej je tudi brejski sv. Martin vključen v evropsko kulturno pot, ki poteka od Madžarske do Francije.
