Sv. Mihael – Tabor, Erzelj

Do leta 2018 se je Erzelj ponašal kot edino naselje v Sloveniji, ki se začenja na črko E. Zdaj si ta ‘laskavi’ naziv deli z Elerji, naseljem pri Škofijah v slovenski Istri, ki se je tedaj preimenovalo iz Jelarjev. Je pa Erzelj dolgo časa držal še en NAJ naslov in sicer kot najmanjša krajevna skupnost v državi – po številu prebivalcev. Kar nekaj desetletji se je vrtelo med 50 in 60, morda pa je še danes številčno najmanjša krajevna skupnost, saj ne šteje prav veliko več kot 80 duš.

Je pa pomembno, da se je izseljevanje zaustavilo in je kraj brez večjih pretresov prestal obdobje deagrarizacije. Seveda so k temu pripomogle boljše cestne povezave s svetom kot tudi urejena infrastruktura, kar je večino domačinov obdržalo doma, prazne hiše pa so pokupili ljudje od drugod, ki oddaljenost od lokalnih centrov jemljejo kot prednost. Erzelj namreč leži kar visoko, pravzaprav najvišje med naselji Vipavskih brd – središče vasi z nekdanjo šolo, spomenikom NOB Toneta Svetine in križiščem več poti je na približno 350 metrih nadmorske višine, Tabor pa je še višje. Iz Vipave, kot danes matične občine, je oddaljen 12 km, iz Ajdovščine pa je povezava čez Planino dolga le dobrih 8 km. Je pa dostopen tudi s Krasa in doline Branice.

Flišno gričevje je idealno za gojenje vinske trte, še posebej zato, ker znamenita vipavska burja bistveno oslabi čez dno doline in se skoraj umiri, predno doseže zavetne lege Vipavskih brd. V duhu prilagajanj podnebnim spremembam so trtam, češnjam, marelicam, breskvam itd. nekateri domačini že dodali agrume (tudi na prostem).

Kakorkoli, z Erzelja žejni ne boste odšli, le potrkati morate na vrata katere od vinogradniških in vinarskih hiš. Čeprav je naselje majhno, pa ne gre za tipično gručasto primorsko strnjeno naselje, kot so recimo bližnje Goče, pač pa ga sestavlja kar sedem med seboj ločenih zaselkov.

Imena so nadvse zanimiva – Lenivec, Tabor, Volki, Miški in Mesesneli. Zadnji trije izhajajo seveda iz prevladujočih priimkov v zaselku, prebivalci sosednjih vasi pa so jih nekoliko ironično povezali v krilatico: „Volki miški meso sneli.“ Že bežen pogled na spomenike na vaškem pokopališču potrjuje prevlado teh priimkov.

Erzelj se v pisnih virih omenja že leta 1275, kot pomemben srednjeveški grad oglejskih patriarhov (Castrum montis sancti Michaelis) pa leta 1352. Iz gradu se je kasneje razvil protiturški tabor in do danes obdržal to ime – Tabor.

Na njegovem vrhu, 423 m visoko, stoji cerkev sv. Mihaela, ki je bila pozidana leta 1465/66, v 18. stoletju pa so notranjost občutno predelali oziroma barokizirali. Obdana je z ogrado, ki je na zahodni strani predrta s pilastrskim vhodom. V osi si sledijo trostrano zaključen prezbiterij, nekoliko višja in širša pravokotna ladja in v baroku prizidan zvonik. Celoten objekt je krit s skrlami. Okna v prezbiteriju so ohranila prvotni izgled – na špaletah oken so še vidni kamnoseški znaki, medtem ko sta okni v ladji barokizirani. Stenska poslikava v prezbiteriju se je žal izgubila, ohranili pa so se fragmenti poslikave na slavoločni steni nad južnim stranskim oltarjem. Gre za upodobitev svetnic, delo je nastalo kmalu po posvetitvi, verjetno v 70. letih 15. stol.

Glavni in stranska oltarja izhajata iz 18. stoletja. Oltarne slike sv. Mihaela v glavnem, sv. Barbare v severnem in sv. Florijana v južnem stranskem oltarju je v 80. letih 19. stoletja poslikal Simon Ogrin. Ker je bil zvonik dozidan kasneje, predvidevajo, da so tedaj na zahodno fasado vzidali relief sv. Mihaela, že na oko precej starejši, ni pa znano, od kod so ga prenesli. Zagotovo predstavlja imeniten dosežek ljudskega kamnoseštva.

Nadangel Mihael je upodobljen kot poveljnik nebeške vojske z mečem v desni roki (ki lahko preseče vse negativno) in s tehtnico v drugi roki, s katero tehta duše – v skodelah so upodobljene kot majhni človečki.

Motiv se pojavi še v kapelici na pokopališču, le da sta nadangelova atributa precej manjša, posebno tehtnica.

Erzeljski sv. Mihael ima kot zavetnik cerkva kar močno konkurenco že v Vipavski dolini (Kamnje, Šmihel, Selo) in bližnjih Lipi na Krasu in Šmihelu pod Nanosom (vseh v Sloveniji je 65), še bolj presenetljivo pa je, da je vsega lučaj nižje, toda še vedno na območju Tabra, še ena cerkev, resda manjša, toda prav tako iz 15. stoletja, posvečena pa je sv. Lovrencu.