Fotosafari po Benetkah
Beneški karneval se tradicionalno začenja 70 dni pred veliko nočjo, letos 5. februarja. V bistvu že nekaj ur prej z nočnim spektaklom v kanalu Cannaregio, ki mu na nedeljsko dopoldne sledi ‘povorka’ ladjic vse od Dorsadura. Bo pa letos program vendarle nekoliko okrnjen, saj so odpovedali tako prelet angela kot zaključni let orla z zvonika sv. Marka. Zaradi gradbenih posegov je istoimenski trg kar precej ‘razkopan’ in zaradi varnosti (gledalcev, ne tistega ki se spušča po ‘zajli’) so ta najbolj fotografiran dogodek festivala odpovedali.
Bližina enega najbolj obiskanih turističnih mest na svetu je za Slovence krasen razlog, da si mesto kanalov in tisočerih znamenitosti ogledamo vsaj v času karnevala in to za sprejemljivo ceno, z agencijo ali v lastni režiji. Od meje pri Novi Gorici, recimo, je do mesta na 120 otočkih vsega 125 kilometrov, dobro uro vožnje z avtomobilom. Če v mesto pridete dovolj zgodaj, ne bo težav s parkiranjem v kateri od garažnih hiš, kar seveda ne bo poceni. Bistveno cenejša in lagodnejša, resda nekoliko daljša, pa je vožnja z vlakom, ki pripelje tik ob Veliki kanal. Pa ne iz Gorice, bolj enostavno je iz Ronk – postaja je tik ob južnem delu letališkega parkirišča. Kako z železniške postaje sv. Lucije ali garaž na Rimskem trgu do običajno prvega cilja, Markovega trga, je potem stvar posameznika – po vodi ali po kopnem. Markov trg vas bo v obeh primerih pričakal z množico mask – tistih na maškarah kot tistih na stojnicah. Človek dobi vtis, da vseh mask ne bi prodali v sto letih. Cene so v glavnem izenačene, turisti pa si običajno omislijo vsaj črn trikotni klobuk (s tančico za ženske), črno pelerino in katero od mask – pisanih ali tistih belih, brezizraznih. Lahko pa se prepustijo tudi umetelnosti tistih, ki so vešči poslikav obraza. V glavnem so to študentke (tudi študenti) znamenite beneške Akademije lepih umetnosti in jim je karneval priložnost za zaslužek kakšnega priboljška.
Beneške maske se pojavljajo posamič, največkrat v parih, redkeje v večjih skupinah. Vsi kostumi so izjemno bogato okrašeni, živahnih barv, mnogi so zelo stari, saj se prava beneška maska prenaša iz roda v rod in njihovi lastniki so nanje zelo ponosni. Kostumi s svojo razkošnostjo pač pričajo o moči nekdanje Serenissime. Maškare se v glavnem postavljajo pred glavne znamenitosti in se z veseljem nastavljajo fotoaparatom turistov, ki bodo ob tipičnih beneških maskah v ozadju ujeli še 99 metrov visok zvonik, baziliko, stolp z uro, Doževo palačo ali celo Most vzdihljajev. Za pozornost si maškare izbirajo tudi zanimive poze, opremljajo se z raznimi rekviziti, naštudirane imajo plesne in drugačne figure, celo glasbo predvajajo in nanjo odigrajo kakšen ključen prizor iz znanih oper! In presenečeni boste, koliko je (ob mobitelih) v uporabi klasičnih fotoaparatov, ki brez prestanka ‘škljocajo’ – obisk karnevala v Benetkah je prvenstveno nekakšen fotosafari!
Kar se jezikov tiče, so Benetke že sicer pravi Babilon, ob karnevalu pa je pisanost še toliko bolj pestra. Karneval v Benetkah je seveda najbolj poznana in zato tudi obiskana pustna prireditev v Evropi, ki pa se še vedno ne more primerjati z Riom de Janeirom, kjer je seveda zaradi poletja in temperamenta v igri veliko kipeče gole kože. Menda pa je bilo po razuzdanosti beneško pustovanje nekoč neprimerljivo in so ga radi podaljšali kar na tri mesece, pa ga iz istega razloga tudi prepovedali. Celo v kavarnah in na raznih veselicah maske niso bile nobena redkost tudi izven pustne sezone. Pod maskami so se v zakotnih uličicah in kanalih dogajale čudne zgodbe. Ne samo konkubine, pa Casanova in njegovi posnemovalci, tudi malopridneži vseh vrst so se znali dobro skriti za maskami in na drugi strani zloglasna in vseprisotna tajna policija.
Toda danes se, kljub številnim maskam, človek počuti dokaj varno. Morda se obiskovalec vendarle počuti malce neprijetno, če v labirintu kanalov in gas zaide, posebno v mraku se to kaj hitro zgodi, saj so po mestu označene le glavne itinerarske poti s tremi osnovnimi točkami (Markov trg, most Rialto in železniška postaja oziroma Rimski trg (Piazzale Roma). Orientacija v Benetkah je namreč zelo zahtevna, ker v mestu pač ni dolgih vzporednih ulic ali ravnih avenij, ki bi se združevale v središču – Benetke pač opredeljuje Veliki kanal (Canal Grande), ki pa dvakrat kar močno zavije. Nerodno je pač to, da mu peš ni moč slediti, vsaj v večjem (osrednjem) delu ne.
Kopne poti so bile nekdaj pač samo pomožna komunikacija, saj se je večino prometa in logistike dogajalo po vodnih poteh. V bistvu je za domačine to še danes, kar lahko obiskovalec spozna, če je v mestu že dovolj zgodaj, v jutranjih urah, ko po kanalih oskrbujejo gostilne, trgovine in seveda tudi posamezna gospodinjstva. Že nakup fotelja, hladilne skrinje ali celo televizorja je lahko pravi logistični podvig, saj imajo mostovi in mostički praviloma zgolj stopnice, le večji mostovi imajo urejene (dodane) klančine. Vseh mostov je več kot 400!
Na vsak način je kopenski obisk modro dopolniti tudi z vodno dimenzijo, morda samo z ‘vaporetom’ (itak, če si omislimo še ogled Lida, Murana ali Burana), za gondole pa v hladnem vremenu ni posebnega zanimanja in znameniti gondoljerji z rdečimi trakovi na črnih klobukih in z mornariškimi šali (čez bunde) se bolj kot ne dolgočasijo ob kanalih. Plovnih kanalov je kar 170 in na njih velja poseben prometni režim, turistu kar malce nenavaden.
Nasičeni mask in mravljišča okrog Markovega trga lahko vsakdo najde še marsikaj zanimivega. Ne mislim, da bi se morali podati po muzejih (pri enodnevnem izletu je časa pač premalo in tudi v vrsti za vzpon na zvonik se mi ne ljubi tratiti časa), po priložnostnih (in brezplačnih) razstavah pa vendarle že. V Benetkah je nepreštevno cerkva, precej preveč za potrebe verske oskrbe mesta (s turisti vred), zato so jim namenili nove vsebine, kot so elitni glasbeni dogodki, razstave (cerkvi sv. Mavricija, sv. Vidala …).
Če bi si hoteli zapomniti imena vseh cerkva, katere so zgradila ali poslikala največja imena italijanske umetnosti, bi morali razširiti obseg svojega možganskega računalnika. Brez kakšnega pravega načrta, kar po občutku, vstopite v katerega od božjih hramov in zagotovo ne boste razočarani, saj boste tu zasledili Tintoretta, tam Carpaccia … Ne nazadnje pa se po stranskih trgih in trgcih vedno še kaj dogaja (lutkarji, žonglerji, čarodeji, glasbeniki), pri čemer ne gre samo za nabiranje kovancev, saj so to praviloma zelo kakovostni in virtuozni izvajalci.
Seveda vas tako križarjenje po mestu gondol užeja in zlakotni. V pustnem času je uzanca kuhano vino s stojnic, čisto spodobnega okusa (in ne kot ljubljanske žlobudre). Zgodbo o dragih kapučinih v kavarnah na Markovem trgu najbrž vsi poznajo, zato pa so cene v gostilnicah, okrepčevalnicah in seveda picerijah sprejemljive. Denarnice ne boste presušili niti, če si boste privoščili tradicionalno pustno slaščico – miške (frittelle), polnjene s kremo ali čokolado ali zgolj z rozinami.
Zato pa morajo petični gosti seči globlje v žep, če si omislijo katerega od večernih plesov v maskah (od 350 naprej), najdražji je Dožev ples z vstopnino najmanj 1.500 evrov z vključeno večerjo (tudi 3.500 evrov po osebi za najboljšo lokacijo), k temu je seveda treba prišteti še izposojo kostumov (od 300 evrov naprej)!
Predstavnice nežnejšega spola imajo tudi v Benetkah kaj videti – prodajalne (in izložbe) prestižnih blagovnih znamk zaradi utesnjenosti niso tako razkošne kot po modnih metropolah, imajo pa zato drugačen čar (in podobne cene). Za brkljanje je nadvse privlačen tudi znameniti kamniti most Rialto čez Veliki kanal, tako ob vznožju kot po samem loku. Rialto oglašujejo celo kot srce mesta in s svojim šarmom si to tudi zasluži. Ne gre pozabiti še na tržnico, katere obisk je spet posebno doživetje.
Po skoraj treh letih priprav in odlaganj so prav pred začetkom karnevala (s 16. januarjem) uvedli vstopnino in številčno omejitev za dnevne goste (ne velja, če v Benetkah prespite, saj že sicer plačate turistično takso).
