Sv. Marija vnebovzeta, Cosenca, Kalabrija, Italija

Voziti se po nartu italijanske noge (škornja) je cenovno ugodno, kar se avtocest tiče. Me ne briga, ali ‘Ndrangheta ali sicilska mafija, kdorkoli je zrihtal zastonjsko avtocesto od Salerna do Reggio Calabrie – za teh 440 km ni treba plačati nič. Pa čeprav voziš skozi predore čez viadukte v nove predore in tako naprej brez konca in kraja. Lahko samo občuduješ italijansko gradbeno operativo z arhitekti vred, čeprav je desni krak, torej proti jugu, precej ‘utrujen’ in ti omejitve vsakih nekaj km kar pošteno parajo živce. Počivališča z bencinskimi servisi so bolj kot ne redka, vasi in mesteca, praviloma vgnezdena na prisojne lege hribovja kar ne vlivajo nekega zaupanja, da bi se tam zapeljal z avtoceste. No, če v tem času kopilot (Najdražja) najde na spletu kaj vzpodbudnega, avtoceste ni težko zapustiti, saj ni nevšečne plačilne rampe.

Po 250 km od Salerna bi bil čas za kavo (bolj WC), Cosenca pa po Tripadvisorjih in vseh ostalih spletnih ‘zavajevalcih’ menda ponuja izjemne znamenitosti. Saj, vsako italijansko mestece, od severa do globokega juga, se postavlja s sakralno arhitekturo, pogosto še s kakšnim utrdbami, gradovi, obrambnimi zidovi, stolpi, dvorci. Toda že prvi vtis z mestom ni ovrgel mita ‘što južnije to tužnije’. Tudi če so se prebivalci iz zgodovinskega starega jedra odselili v sodobne mestne strukture, so očitno povzeli stare navade – neurejenost na vsakem koraku, tudi na (kot da) elitni nakupovalni aveniji.

Svoje poglavje je glavna ulica (bolj gasa) v starem mestnem jedru – do osrednje mestne znamenitosti – katedrale (Santa Maria Assunta). Korzo (Corso Telesio) se vije kar spoštljivo navzgor, veliko hiš je zapuščenih, v pritličjih vztrajajo samo še nekateri obrtniki – mizarji, krojači, celo izdelovalci ali popravljalci godal. Če se je kakšna stavba porušila, so vsi navdušeni dobili prostor za parkiranje. Zelo me je spominjalo na Buones Aires, kjer so na mestu zrušenih stavb mastno služili s parkirninami, v Cosenci pač ne. Parkirišče (plačljivo) je nedaleč od železniške postaje in manjšega nakupovalnega središče (I Due Fiumi). Dejansko ni daleč sotočje dveh rek (Busento in Crati). Bolj za hec ali ogrevanje škljocnem stavbo hotela z imenitnim imenom (Exscelsior). Ob povratku se izkaže za eno najlepših stavb v mestu sploh.

Optimistično se sprehod nadaljuje mimo imenitnega gotskega portala nekdanjega samostana, zdaj preurejenega v sedež neke upravne službe, očitno občinske, kajti dva tuja turista sta se z uslužbenci prerekala, da bi neki muzej moral biti odprt, če tako piše, ne samo na spletu, tudi na vratih. Da sta bila tam že včeraj, danes ponovno, da pa najbrž ne bo nič drugače niti jutri. Skušala sta naju prepričati, da bi se jima pridružila v nekakšni peticiji za odprtje muzeja, pa sva ju povsem razočarala s principom, da ob tako lepem vremenu (ni bilo prevroče) pa res nima smisla izgubljati časa po muzejih.

Bolj kot ne srhljiv korzo je vendarle dobil nekaj vedrine, saj so se po njej vsule gruče mladih, ki so očitno sodelovali v dogajanjih ob 800 letnici katedrale. Na stopnišču, ki vodi do treh cerkvenih portalov, je v pogovorih vztrajalo kar nekaj duhovnikov oziroma cerkvenih ljudi, ki jim nisem znal določiti ‘činov’. To pa je bila voda na najin mlin, saj v cerkvi ni bilo nikogar, ki bi vzklikal »No fleš!«. Sploh pa so bila cerkvena vrata odprta mimo običajnega urnika.

Že fasada katedrale nazorno nakazuje triladijsko zasnovo. Jasno, osrednji portal je največji, prav tako rozeta nad njim, nekoliko presenečajo zunanji podporniki. Običajno so podpornike gradili na bokih ali na prezbiterijih, v tem primeru so na fasadi sami. Zvonika od tod ni videti, treba je po korzu navzgor, je sorazmerno nizek in nekje sem naletel na posrečen opis – da je počepast!

Notranjost stolnice sploh ni majhna, menda je ob nastanku sprejela vse prebivalstvo Cosenze, ki naj bi okrog leta 1200 štelo tri tisoč duš. Do platoja pred vhodom vodijo dvonivojske in široke stopnice, kar zajema skoraj polovico Stolnega trga, ki se je nekoč imenoval Piazza Grande. Najbrž so ga tedaj obdajale stavbe bogatejših meščanov, danes ‘za ne gledat’. 

Oprema cerkve je dokaj asketska, kot da se je (hvala bogu) ni dotaknila pretirana barokizacija. Ali pa so jo že tudi odstranili, kajti spisek prenov je v 800 letih kar zajeten in za moj okus je pri navedenih prenovah bodisi preveč letnic bodisi imen škofov, donatorjev, arhitektov, slikarjev …

Sami začetki so dobro dokumentirani, če primerjam to obdobje z zgodovinskega vidika pri nas. Prvotno manjšo cerkev je porušil potres leta 1184, v sedanjih razmerjih so jo dogradili leta 1222, torej pred 800 leti. Na posvetitvi je bil navzoč sam cesar Friderik II, ki je cerkvi daroval relikvijarni križ (Stauroteca), izjemno dragocenost, ki pa je prav zato ne hranijo v cerkvi, pač pa pod ključem v bližnjem škofijskem muzeju.

Enega od številnih Friderikovih sinov (s štirimi ženami plus …), namreč Henrika VII. so čez 20 let pokopali prav v katedrali v Cosenzi in sicer v sarkofagu iz grškega marmorja iz pozne antike, ki v nizkem reliefu ponazarja mit o lovu na merjasca. Nahaja se v desni ladji. Znotraj katedrale, kjer se gotika komajda nakazuje, pa sledi popolno presenečenje – čista francoska gotika – pogrebni spomenik francoske kraljice Izabele Aragonske, žene Filipa III. Drznega. Kraljica, v šestem mesecu nosečnosti s petim otrokom, se je vračala iz nesrečne tuniške križarske vojne in je umrla v bližnji dolini Savuto. 

V globoki apsidi dominira velik marmornat oltar v neoromanskem slogu in leseno razpelo, menda iz 15. stoletja. Toda glavna znamenitost cerkve se nahaja v stranski kapeli, kapeli Madonne del Pilerio, zaščitnice mesta, ki se s procesijo praznuje vsako leto 12. februarja. Kult njenega oboževanja sega v leto 1576, ko je po Cosenzi kosila črna smrt. Izčrpano prebivalstvo se je zatekalo v katedralo v obupano molitev. V tem apokaliptičnem scenariju stopi na sceno ikona, ki je v tem času visela na enem od stebrov katedrale (od tod tudi ime ‘pilerio’). Zgodi se nekaj nenavadnega – na obrazu Madonne se pojavi tipičen kužni izpuščaj. Novica se je hitro razširila po mestu z interpretacijo, da je Devica tista, ki je ‘prevzela’ skrb za kugo v mestu.

Od tega trenutka je strašna epidemija začela pojenjati in ljudje so to pripisali čudežu. Devica se je s skromnega stebra preselila v lastno kapelo. Čudežno moč naj bi potrdila še med potresom, ko so verniki opazili nekaj razpok na obrazu Device, ki so nato izginile.

Če je že samo v eni cerkvi toliko zanimivosti, koliko zgodb skrivajo še druge cerkve, samostani in normanski grad čisto na vrhu hriba in morda pri Tripadvisorju vendarle niso pretiravali in onadva turista tudi ne …

Da bi vse te podatke človek prebavil, bi se mu prilegla vsaj kakšna osvežila pijača, a je na celotnem korzu sploh ni dobiti. No ja, čisto na dnu, vendar je birtija delovala tako zanikrno, da sva samodejno podaljšala pot do gelaterije, nedaleč od mostu, ki povezuje srednjeveško jedro z novodobnim mestom. Sladoledarnica je očitno videla boljše čase in je bila nekdaj meščanska, gosposka in tak vtis naj bi dajalo tudi osebje. Na oko bi rekel, da je pripadalo trem generacijam iste družine, pri čemer pri najmlajšemu nisva zbudila niti najmanjšega zanimanja, srednji je skušal nekaj žonglirati in šarmirati, medtem ko je najbolj izkušen očitno ocenil, da tem turistom dva evra po kepici ne bi smel biti problem. Pri čemer nisem nikjer videl cenika, sploh na mizici na vrtu ne. Zanesljivo pa trdim, da se visoko cenijo, kajti pri Marjanci v Vipavi so zanje profesorji.

Da so bili v sladoledarnici za pultom trije moški, mi v bistvu ni delovalo čudno. Tudi v kavarni slaščičarni že v novejšem delu mesta so bili za pultom kar štirje moški, nobene kelnerce torej. Še v arabskih državah se kje najde v strežbi kakšna Fatima, a je sredi Kalabrije očitno močnejši patriarhalni katolicizem. 

Ker gre za mesto ob dveh rekah, so mestne komunikacije speljane čez mostove, ki imajo seveda imena. Eden nosi ime Alarika, kralja Vizigotov, ki je leta 410 v tretjem poskusu zavzel Rim (s svojo vojsko seveda) in ga izropal, na poti v Afriko pa se je zataknil prav v Cosenci, kjer so ga z vsem svojim bogastvom pokopali pod vodo na sotočju rek. Menda se še danes najdejo optimisti, ki iščejo ta zaklad. ‘Ndrangheta najde denar drugje oziroma na drugačen način, ne da bi se sploh potapljali v eni smešni reki. Vsega pol ure po najinem odhodu iz Cosence so na lokalnem radiu objavili, da so začeli z zaslišanjem več članov te nevarne združbe, ki so jih nedavno polovili. In jaz naj bi se še pritoževal o tem in onem, takorekoč v mafijskem gnezdu? Hvala lepa!

Bom raje soglašal z nekje prebrano oceno, da ima Cosenza najbolj pristno zgodovinsko središče v Kalabriji – s tipičnim srednjeveškim vzdušjem, za katerega je kriva – ali zaslužna – revščina!