Cerkev roženvenske Marije, Stari trg, Trst, Italija

Kdo bi si mislil, da rušenje kapelic in cerkva ni samo domena časov socializma (ruskega komunizma sploh), pač pa se je to dogajalo (in se najbrž še dogaja) tudi v kapitalizmu. In kdo bi si mislil, da je tik ob najbolj znani tržaški kavarni Pernotoner na Velikem trgu (kjer je treba čakati, da ti dodelijo mizo tudi po 15 minut in več), stala cerkev sv. Petra. Zradirali so jo 1871. leta, na njej pa pozidali prvo od reprezentančnih stavb, ki še danes oklepajo Veliki trg (nekoč Piazza grande, danes Unita). To je palača Modello, delo arhitekta Giuseppeja Brunija, ki je kmalu za tem zasnoval mestno hišo z znamenitima zvonarjema Mihcem in Jakcem.

Karma is a bitch, bi rekli zastopniki zarot. Namreč, ko so podirali cerkev sv. Petra oziroma tedanji cerkveni kompleks, so naleteli na kosti … ha, lobanje in rogove goveda. Torej se je srednjeveška klavnica morala umakniti volji nekega Piera Onoratija, toskanskega gibelinskega grofa, živečega v Trstu, ki je na tem mestu leta 1367 sezidal cerkev. So pa tedaj gradnji nasprotovali kanoniki, vendar neuspešno, potolkel jih je sam papež Urban V., ki je dal Onoratiju zeleno luč (no, ja semaforjev tedaj še niso imeli). Zanimivo, da je imela cerkev tudi posvetno vlogo – v njej so vsake štiri mesece zaprisegali novi sodniki in drugi državni uradniki. Kakorkoli, po pol stoletja se je na klavnici sezidana cerkev morala posloviti.

Tržaški plemiči so se v 17. stoletju združevali v redovne kongregacije in tako so na Starem trgu (Piazza Vecchia) v zgodovinskem središču Trsta leta 1635 zgradili kapelo, posvečeno Madonni del Rosario in sedežu bratovščine z istim imenom. Blagoslovil jo je škof Pompeo Coronini. Doživela je barokizacijo, z značilnimi marmornimi oltarji. Jožef II. je s svojimi reformami pripomogel, da je cerkev leta 1785 prešla v roke evangeličanske skupnosti. Posvetili so jo v cerkev sv. Trojice in z njo upravljali skoraj sto let.

Ko so po 500 letih porušili cerkev sv. Petra na Velikem trgu, je občina iskala nadomestilo in ga našla v cerkvi na Starem trgu. Od evangeličanov je že leta 1869 odkupila cerkev, ti pa so se preselili v neogotsko cerkev. Ko so dve leti kasneje porušil starinsko cerkev sv. Petra na glavnem trgu, so v cerkev na Starem trgu prenesli večino opreme. Ne pa vse. S kamenjem ni bilo težav, so ga pač porabili za zidavo palače Modello. Rozeta je bila prestavljena v muzej lapidarij. Zvon, praktično še nov, izdelan v Benetkah leta 1866, so podarili cerkvi v Gropadi. Manjša zadrega je nastala ob prenosu oltarne slike sv. Petra (naslikal jo je Santo Peranda), saj je niso mogli postaviti na glavni oltar, če je cerkev posvečena Mariji. Toda tudi Marijino sliko je premogla cerkev sv. Petra in sicer tisto, ki je daleč nazaj krasila ložo pristaniškega stolpa. Prenesli so tudi sedeže iz prezbiterija in še drugo cerkveno opremo.

Tako je lahko na ‘posvečenih’ tleh zrasla prestižna palača Modello – kot že rečeno – model za gradnjo palač, ki obkrožajo prostran mestni trg. Menda je največji trg v Evropi, ki se konča v morju (z morjem).

Če si Trsta ne ogledujete z vodičem, potem boste težko usmerili pozornost na posebnosti stavbe Modello. Vsako nadstropje je oblikovano drugače, toda vrhnje nadstropje pa zmaga – v polemiki. V arhitekturi so Telamoni ogromne moške figure, ki se uporabljajo kot stebri. V Ljubljani – Banka Slovenije – so poimenovani Atlanti, vendar so v pritličju in podpirajo balkon. Zakaj jih je Bruni pomaknil praktično na vrh stavbe? Ker se je sramoval njihove moškosti, ki bi seveda v pritličju prišla bolj do izraza? Še bolj se je zapletel, ko je genitalije pokril s kamnito cunjo, na katero je prislonil par rok. Naslonil se je na mit, po katerem moda, ki se jih ‘trikrat in štirikrat’ dotakne, odganjajo vse zlo. »Terque et quaterque« je to v učeni latinščini. Kasneje se je ta vzdevek oprijel občinskih uradnikov, ki brez potrebe komplicirajo življenje ljudem.

Po drugi svetovni vojni in cerkveni reorganizaciji Trsta je leta 1948 cerkev roženvenske Marije postala sedež župnije. Danes je cerkev znana po glasbeni dejavnosti. Glasbena kapela Beate Vergine del Rosario je začela delovati leta 2009 kot moški oktet, ki se je postopoma razširil v mešani sestav, da bi mu dodali še instrumentalno noto. Oporišče delovanja je sicer še vedno vezano na liturgično bogoslužje (približno 40 nastopov letno). Sestav se spreminja glede na repertoar. Instrumentalno zasedbo sestavlja skupina uveljavljenih glasbenikov iz severne Italije in tudi iz Slovenije.