Katedrala sv. Marije vnebovzete in sv. Liberalisa, Castelfranco Veneto
Castelfranco je pri nas znan predvsem po radiču, ki nosi njegovo ime. Je srednje zgodnja sorta, ki oblikuje prikupne glavice, rumenkaste barve, z rdečimi pegami. Če pa bi seme tega pisanega radiča iskali v ‘rojstnem’ mestu, bi bili razočarani. Ni ga kje kupiti, vsaj v starem mestnem jedru ne, ki je sorazmerno majhno in omejeno z mogočnim obzidjem.
Zgradili so ga ob koncu 12. stoletja, da bi varoval Treviso pred svojima tekmecema Padovo in Vicenzo. Leži sredi trikotnika, ki ga oklepajo omenjena mesta, na strateški točki, namreč na stičišču starodavnih poti z zahoda na vzhod in s severa proti Benetkam in naprej proti Rimu. Seveda je bil potreben še vodni element, ki ga je ponudila rečica Muson s pritoki.
V občinski knjižnici je shranjen načrt in druge podrobnosti o gradnji utrdbe. Dela naj bi vodil grof Schenella, ki je zbral kar petsto zidarjev in še dvakrat toliko pomočnikov oziroma delavcev, ki so v desetih letih dokončali delo, vključno z izkopanim jarkom okrog obzidja. Visoki zidovi iz opeke (tudi 17 m) so dodatno utrjeni s stolpi. Po izvirnih načrtih je bilo stolpov sedem, danes jih je opaziti še šest, pri čemer je eden prezidan v cerkveni zvonik. Štirje so seveda postavljeni na vogale kvadrata, s stranicami po 232 metrov, tri so dodatno postavili še vmes. Osrednja veduta je prav vmesni stolp na vzhodni stranici, ki je varoval enega od vhodov (Porta Treviso), in se ponaša s 43 metri višine in razgledno ploščadjo. Na zunanji strani ima uro z modro številčnico, nad katero bdi lev svetega Marka z odprto knjigo, ki simbolizira mir.
Od stolpa z imenom Torre Franca teče po sredini utrdbe glavna cesta (ulica), ob kateri so nanizane pomembnejše stavbe. Preseneča, da mestece nima oblikovanega osrednjega trga, pač pa gre bolj za prazen prostor med mestno hišo in katedralo, ki je precej odmaknjena od glavne osi. V pritličjih stavb z značilnimi obokanimi podhodi (portici) so danes seveda različni lokali, včasih pa so bila to skladišča kmetijskih pridelkov. V okolici so namreč rodovitna polja in v mestu je s pridelki potekala živahna trgovina. Ena od značilnosti je seveda tudi tip radiča – castelfranco. Toda od kje izvira ime mesta. Castel je seveda grad, franco pa v tem primeru pomeni prost, brez obveznosti, svoboden.
Namreč, ko je bil grad zgrajen, ga je seveda upravljala vojaška posadka in bolj kot ne postala sama sebi namen. Zato je občina Treviso tja poslala kolonijo stotih družin svobodnih mož, ki so jim podelili kmetije in hiše brez davkov in bremen. Tako je nastala posebna mešanica grajskega prebivalstva, ki je tudi urbanistično razbila strogo vojaško zasnovo mesta. Največji razcvet je mesece doživelo pod okriljem beneške republike, kar se jasno odraža že onstran obzidja oziroma vodnega jarka. Ker se znotraj obzidja mestece ni moglo širiti, se je širilo koncentrično navzven – prvi niz stavb prepričljivo kaže na tedanjo blaginjo.
Tudi prvotna cerkev v romanskem stilu je postala pretesna, zato so jo sklenili nadomestiti z novo. Nalogo so leta 1723 zaupali domačemu arhitektu, ki tedaj ni štel niti 23 let. Francesco Maria Preti (1701 – 1774) si jo je omislil v povsem neoklasicističnem stilu, pri čemer je njegovo delo temeljilo na simetriji, perspektivi in vrednotah formalne klasične tempeljske arhitekture starih Grkov in Rimljanov. Praktičen zgled je imel v Palladijevem Odrešeniku v Benetkah (Il Redentore, Giudecca) in četudi se je (najbolj pri fasadi) močno naslonil nanj, mu je uspelo najti zelo harmonično ravnovesje med dolžino, širino in višino sicer jasne zasnove latinskega križa. Kratko in široko glavno ladjo predreta pravokotni stranski ladji v stranicah križa, ki dodatno osvetlita prostran transept, ki zažiga s čisto energijo. Človek se v njem počuti kot v središču vesolja, ko se lahko zavrti v ponavljajoči se simetriji izčiščenih elementov.
Celoten notranji obod je obdan z jonskim arhitekturnim redom. Mladi Preti se dosledno drži tudi romanskega polkroga (line, nosilni oboki ) in se povsem izogne vsakršnemu gotskemu elementu, tudi renesančni ga ne prepričajo, tako da skorajda prehudo askezo razbija vsaj z enobarvnimi frizi in štukaturami (v isti barvi) ponavljajočih se geometrijskih likov. Nekoliko več igrivosti si dovoli le pri cerkveni opremi (svetila), prav pri orglah pa je morda že zaznati barok (če je to še vedno Pretijevo delo). Zanimivo je, da se v cerkvi pojavijo vsi trije tipi grških stebrov (redov), večinski dorski v notranjosti, štirje jonski na fasadi (spet s klasičnim timpanonom) in na koncu, resda manjši in bolj dekorativni, še korintski v stranskih oltarjih.
Cerkev je posvečena Mariji vnebovzeti in svetemu Liberalisu, puščavniku, katerega relikvije hranijo v Trevisu in je njegov zavetnik. In prav naseljenci, ki so jih poslali v Castelfranco, so si želeli imeti tudi v novem okolju ob sebi starega zavetnika. Toda nič kaj puščavniško ga ni upodobil Giorgione (leta 1504), na oltarni sliki stare cerkve, saj ga je odel v viteški oklep, z malteško zastavo v roki, kar nekateri tolmačijo, da gre za bolj bojevitega svetnika, menda Nikazija.
V Castelfrancu so nadvse ponosni na tega slikarja, posvečenih mu je več kipov, park, njegova rojstna hiša pa je urejena v muzej. Giorgione (1478 – 1510) bi se prevajalo kot Jurač ali kaj podobnega (veliki Jurij), pri čemer ni povsem jasno ali si je vzdevek prislužil zaradi svoje telesne velikosti ali veličine njegovih del. A kaj ko je znanih samo šest njegovih del (umrl je pri dobrih tridesetih) in najbolj pomembno je prav v mestni katedrali, preneseno iz podrte prvotne romanske cerkve. Tedaj pa niso podrli le stare cerkve, tudi del obzidja je mesto žrtvovalo.
Danes je v mestu, ki šteje že več kot 30 tisoč prebivalcev, več cerkva, seveda izven obzidja. Med njimi je tudi cerkev sv. Jakoba kot del velikega bolnišničnega kompleksa, ki se je razvil iz srednjeveškega hospica. V njem so se zdravili in umirali romarji, ki so se podajali v Kompostelo ali iz nje prihajali, saj je Castelfranco postal tudi postojanka na romarski poti sv. Jakoba in prav temu svetniku je bila posvečena kapela v hospicu.
