Sv. Ana, Koper Capodistria

Alcatraz, Sing Sing, ali marsejski If iz Dumasovega Monte Krista, nosijo zlovešči sloves brutalnih zaporov in so zato čisto nasprotje ‘novega’ zapora v Kopru. Turist, pa najbrž tudi kdo drug, bi v bistvu stavbi z moderno in lično fasado na prvo žogo zelo težko določil dejansko namembnost – kaznilnice. Plus za arhitekta in minus za koprske urbaniste, ki so zapor obdali s serijo trgovin. Zelo prikladno – če bi jetniku uspelo preskočiti zid (ograjo), bi se z lahkoto pomešal med kupce v vrvežu nakupovalnega središča. ‘Zlato kletko’, kot so jo poimenovali, so zgradili potem, ko so frančiškanom vrnili samostan sv. Ane, ki ga je povojna oblast po nacionalizaciji (1954) preuredila v kaznilnico. Samostani so res prikladni za hitro transformacijo v kazenski zavod – celice so celice, zakaj bi imeli zaporniki višji standard kot menihi! Križni hodnik oziroma dvorišče je logično namenjeno ‘sprehajanju stanovalcev’, servisnim prostorom se podaljša namembnost. Vsak samostan ima tudi knjižnico, ha! Dozida se le še kakšen stražni stolp in napelje bodečo žico, da se že na zunaj doseže objektu primeren vtis. In ne kot je pri zlati kletki, ki jo je, mimogrede zgradila Primorjeva hčerinska družba Stavbenik.

Toda to je bila le še ena domina v zgodovini kaznilništva v Kopru. Vse sorte tolovajev in drugih rokomavhov so morali nekam preseliti, ker so prejšnje zapore na drugem koncu mesta po vojni porušili, da bi na tem mestu zgradili šolo. In so tudi jo.

In glej, tudi te zapore so že Avstrijci (1822) uredili iz samostana dominikancev in ga kasneje še razširili na samostan glagoljašev.

Z denacionalizacijo so frančiškani dobili velik kompleks, ki ga, stisnjeni na drugo stran cerkve sv. Ane niso bili vajeni. Še danes potožijo, da vzdrževanje kompleksa zahteva veliko denarja. Danes sta v samostanu študentski dom in kulturno središče, pa še kakšna pridobitna dejavnost (ob pastoralni) se najde. Toda kje je denar za dostojno hrambo knjig, slik ipd., da prepotrebne obnove izjemno zanimivih orgel na koru cerkve ne omenjamo. Menda že dvesto let niso bile obnovljene, kar je po svoje dobro, saj so nema in redka priča baročnega orglarstva na Slovenskem. Imajo le en manual, organist pa je obrnjen proti glasbilu oziroma steni za njim, tako da nima direktnega vpogleda na dogajanje pred oltarjem in si pomaga z ogledali (danes s kamero).

Toda orgle niso glavna znamenitost notranjosti cerkve sv. Ane. Arhitekturno nepodkovanim obiskovalcem se poraja vprašanje, kako leseno tramovje sploh premaga zavidljivi razpon in drži dvokapno streho s čudovito kasetiranim stropom. Stranskim oltarjem in drugi cerkveni opremi seveda tudi lahko namenimo našo pozornost, toda glavna znamenitost cerkve je nekaj, česar nima, oziroma, ki je in ki ga ni! Poliptiha namreč!

Poliptih iz cerkve sv. Ane v Kopru sestavljajo oljne slike na platnu, vstavljene v umetelno izrezljane okvirje, seveda pozlačene. Slik je deset, rezbarij 22. Nastale so leta 1513 v Benetkah. Za slike je 70 dukatov dobil Giambattista Cima iz Conegliana, 31 dukatov pa Vittorio iz Felter za okrasni okvir. Naročnik(i) – frančiškani oziroma samostan sv. Ane v Kopru. Rok je bil kratek – od aprila do božiča, ko so poliptih postavili na oltar pravkar zgrajene cerkve. Celoten kompleks s samostanom so zgradili v dvajsetih letih na zemljišču, ki jim ga je podarila koprska plemiška družina. Cerkev je bila veliko manjša od današnje in naj bi bila posvečena sv. Mariji Angelski – kakor v Porciunkuli na polju pod Assisijem, kjer je rojstni kraj frančiškanskega reda. Še pred dokončanjem pa so zavetnico zamenjali – z Marijino materjo, tako da je cerkev posvečena sv. Ani. Po sto letih so cerkev prezidali v današnje gabarite, prav tako je bil prenove deležen samostan.

Kot se poliptih iz posameznih delov sestavi v celoto, se ga lahko tudi razstavi. In to so frančiškani storili v negotovih razmerah po drugi svetovni vojni (cona A, B, STO). Skupaj s 60 drugimi slikarskimi deli so ga premeščali po samostanih svojega reda, dokler ni leta 1965 končal v Mantovi, najprej v samostanu, potem v vojvodski palači, od koder so (po preučitvi pravnega statusa) poslali platna v Rim, kjer so jih restavrirali. Po desetih letih so se vrnila v Mantovo in spet sta minili dve leti, da so obnovili še lesene dele (1993). Hranijo ga v gradu sv. Jurija. Slovenski frančiškani in Republika Slovenija si že več desetletij prizadevajo, da bi poliptih vrnili na mesto, za katero je bil narejen, a doslej brez uspeha.

Tam je postavljena kopija in si mojstrovino iz renesančnega obdobja vseeno lahko podrobneje ogledamo.

Osredja figura prvega registra je seveda Marija, ki prepriča z mehkim, melanholičnim pogledom na sina v naročju. Dva angelčka spodaj se ne pustita motiti ob igranju na starinska instrumenta, podobna goslim in lutnji (torej godalo in brenkalo). Angelski zbor se na vrhu končuje z rdečimi kerubi.

Madono z otrokom na prestolu obdajata starša, levo Ana in desno Joahim. Za Aninim hrbtom je Jezusova miljenka Magdalena, prepoznamo jo po vazi z mazili (po snetju s križa mu je mazilila noge). Joahimu sledi Katarina Aleksandrijska, sodeč po kolesu, s katerim so jo skušali umoriti zaradi ‘mistične poroke’ z Jezusom.

V zgornjem registru so svetniki upodobljeni le do pasu. Na levi sta Klara in seveda Frančišek, ker so bili investitorji dela pač frančiškani, na desni pa je najprej upodobljen sv. Hieronim, učenjak iz bližnjega Stridona, za njim pa sv. Nazarij, prvi koprski škof.

Klasično kompozicijo t. i. sacra conversatio med Marijo z Jezusom in svetniki, kjer so vsi svetniki obrnjeni proti osrednji ploskvi (Mariji), vidno razdira prav Nazarij, saj je edini obrnjen proti gledalcu, v tem primeru vernikom, kot bi jih neposredno nagovarjal ali morda prosil za sodelovanje, molitev, karkoli, glede na to, da nosi mesto Koper v naročju. No ja, tudi Magdaleni je Cima namenil nekoliko bolj samosvoj pogled (kot da bi anticipiral Da Vincijevo šifro).

Nad vsemi bdi Kristus Pantokrator, kar je za 16. stoletje v zahodni cerkvi nenavadno, spremljata ga apostola Peter in Andrej. V timpanonu lebdi golob (Sveti Duh).