Katedrala Marijinega rojstva, Vence, Provansa
Cathédrale Notre Dame de la Nativité, najmanjša katedrala v Franciji
Ob pojmu katedrala turist v Franciji zagotovo takoj pomisli na Pariz, Chartres, Amiens, Rouen … V mestecu Vence, v pogorju nad Nico, pa status katedrale pripada cerkvi, ki jo po velikosti presegajo mnoge cerkvene zgradbe v okolici. Pa saj vemo – ni vse v velikosti!
To za našo katedralo zagotovo velja. Cathedra je pač latinska beseda za sedež, stol, v tem primeru škofa, in Vence je bil sedež škofije vsaj poldrugo tisočletje (!). Ukinili so jo oziroma pripojili k Nici s konkordatom (1801) po francoski revoluciji, naziv stolnica pa je ostal. Je pa res, da je bila škofija že pred ukinitvijo najmanjša in menda najrevnejša v Franciji, posledično tudi stolnica ni mogla biti velika. Zato pa je njena zgodba privlačna in zelo pozoren mora biti obiskovalec, da ne preskoči katerega od zgodovinskih spomenikov, ki se praktično vrstijo kot v kakšni galeriji ali muzeju.
Že ob vstopu, levo in desno od vhoda, marsikdo spregleda vzidani posvetilni tabli dvema rimskima cesarjema (Piju Feliksu in Gordienu III.) iz let 220 in 239 našega štetja. Kamniti plošči razkrivata rimsko ime za današnji Vence – Vintium. Očitno ima kraj strateško lego, da so se celo cesarji mudili tod. Najbrž tudi templja bogu Marsu Rimljani ne bi zgradili, če ne bi odkrili pravih energijskih točk. Ali pa je bila odločilna voda z visoko vsebnostjo koristnih mineralov. Morda pa je bilo to dvoje nekako povezano. Dejstvo pa je, da so z uvedbo krščanstva kot državne vere rimljanske poganske templje prezidali v cerkve in tako je bilo tudi v Venceu. Prvi, ki je sedel na škofovski sedež, naj bi bil Severus (okrog leta 420).
Za njim se je zvrstilo še 70 škofov, med njimi dva, ki bistveno bolj zaznamujeta notranjost cerkve kot pa Devica Marija, katere rojstvu je cerkev posvečena. Oba sta bila povzdignjena med svetnike. Veran je kot škof (451–481) rešil mesto pred uničenjem, ko se je srečal s kraljem Vizigotov in ga na lastno roko prepričal, naj prizanese mestu. Lambert pa je bil 40 let na položaju (1114–1154), svetniški sij pa si je menda zaslužil z dobroto in prijaznostjo. Tako sta v stolnici upodobljena na slikah in kipih, seveda ne manjka njunih relikvij. Relikvarij v eni od manjših niš ni toliko zanimiv zaradi kosti, pač pa zaradi darovalca. Eden od vseh 70 škofov Vencea je pa vendarle postal papež in ko je med pontifikatom obiskal te kraje, se je z darilom spomnil na sedež, ki ga je grel na stopničkah proti vrhu rimokatoliške cerkve.
Toda turiste še bolj kot svetnika in papeža v stolnico privabi ime in delo znanega slikarja 20. stoletja, ki ime dolguje judovskemu poreklu. Mojša Šagal iz Belorusije je v Franciji postal Marc Chagall in je poldrugo desetletje (1950 do 1966) svojega 97 let dolgega življenja prebil prav v Vencu. Podobno kot papež z relikvijami se je domačinom kasneje želel pokloniti tudi Chagall in za krstilnico ustvaril mozaik. Biblijsko reševanje Mojzesa iz Nila je eno bolj nevsakdanjih del, ki jih najdemo po cerkvah. Deluje zelo posvetno in prav poglobiti se je treba, da izluščimo osnovni motiv. Sploh pa je Chagallov mozaik svetlobno leto stran od sedaj v cerkveni opremi prevladujočih mozaikov patra Rupnika. Nobene bleščave, zlata, samo barve, pa še te v nekem impresionističnem tonu. Svetle barve in zapleteni detajli ustvarjajo očarljivo umetnino.
Je pa Chagall, kar je domačine nekoliko (z)motilo, že leta 1979 prejudiciral Rupnikovo tehniko – narisal je koncept in nadziral postavitev, sam pa si s klesanjem in polaganjem kockic v mozaik ni mazal rok.
Chagall (pokopan je v bližnjem St. Paulu) ni bil edini umetnik, ki so mu bile slikovitost, umirjenost, klima seveda tudi, nedaleč od burne Azurne obale v navdih pri ustvarjanju. Več ali manj časa so prihajali v Vence tudi drugi kalibri kot denimo slikarja Henri Matisse in Raoul Dufy, pisatelj D. H. Lawrence (Ljubimec lady Chatterley) je v Venceu tudi umrl, na jug je iz mrzlih krajev prispel še en pisatelj – Witold Gombrowicz, vzhodnoevropsko falango pa zastopa še baletka Ida Rubenstein, ki ji je Maurice Ravel poklonil nepozabni Bolero. Za krono vseh pa je tu še Nostradamus z nesmrtno: »Vrt Vence, čudež Provanse«.
Francozi imajo seveda burno zgodovino, ki jo v prvem tisočletju zaznamujejo Merovingi in za njimi Karolingi. Oboji so pustili v Venceu sledi, ki jih spet lahko občudujemo v tej stolnici- na stebrih vzdolž ladje so nameščeni številni primeri kamnitih rezbarij s prepletenimi figurami, takoj po vhodu pa pav, ki pije iz amfore. Zagotovo je to ena lepših zbirk karolinških kamnoseških rezbarij v Franciji, najlepši biser, kar dva, pa sta nameščena na steni ob vznožju zvonika (Chapelle du Saint-Sacrement) nad in pod slikama na lesu obeh svetnikov, Verana in Lamberta. Primer karolinške izrezljane plošče sodi med najlepše v Franciji. Fascinantno! Druga, nad slikama, je manjša, morda predstavlja feniksa, ali pa je samo neposrečena figura orla?
Ker je stolnica v samem središču zelo zgoščene pozidave znotraj majhnega obzidja v obliki ovala, se niso trudili s kakšnim mogočnim portalom, ki običajno krasi glavno ladjo, prezbiterij pa je svetlobno leto daleč na nasprotni strani. Nič od tega, oltar je sicer v apsidi, na drugem koncu glavne ladje pa ni vrat, je zid z velikim razpelom, kamor se obiskovalec nagonsko usmeri. Vhod je namreč skozi stransko ladjo, pri čemer je vhodni portal stolnice zares skromen – na levi stolp sv. Lamberta (ni zvonik, prej stopnišče), ki je celo širši od vrat in niše z Marijinim kipom nad njimi. Skratka, z orientacijo oziroma s smerjo ogleda je potrebno malce improvizirati. Več kot očitno je, da je bila cerkev večkrat prezidana, toda šarm teh prenov tiči v tem, da so se prejšnjim zgradbam ali ključnim elementov vsakič znova prilagajali in jih v novo strukturo umeščali. Raznolika po arhitekturi in dizajnu, kjer se romanika meša z gotiko, morda renesanso, oplazi pa jo tudi barok (hvala bogu, ne preveč), in kjer se spogleduje tudi s sodobnostjo – to prepletanje (kot morda odgovor na karolinške preplete) daje edinstven videz, ki deluje presenetljivo dobro.
Je pa treba dodati, da ima stolnica tudi nadstropje, kamor so umaknili številne zanimive predmete, pa tudi orgle iz leta 1871 (izdelal ji je slavni Frederico Valoncini) so dostopne od tod.
Čeprav se nam že počasi brklja od vseh znamenitosti in podatkov, pa smo šele na pol poti in vsaj še pri redko kje tako filigransko izrezljanih notranjih vratih se velja za hip ustaviti, ali se pokrižati pod že omenjenim lesenim križem (imenovanim Veliki Kristus). Avtor neznan, domneva se, da je iz 16. stoletja. Konkretno velik je tudi poliptih s centralno sliko nadangela Rafaela z mladim Tobijem in (kar se redko vidi na oltarnih slikah) z majhnim psom. Nadangela obdaja še šestnajst svetnikov, po štiri v dveh ‘stolpcih’ na vsaki strani, pri čemer je eden nekam izginil. Spet je avtor neznan, čeprav je vsaj osrednje platno impresivno in bi ga morda lahko pripisali kateri od umetniški delavnic tistega časa.
Saj pravim, kamor koli pogledate, gor (stropno skulpturo iz 17. stoletja ali edini vitraž v katedrali) ali dol, no ja, proti tlom, kjer tudi krstnemu kamnu ne najdejo stilskega obdobja, in še manj avtorja. Pa saj se ga obiskovalci zavejo le, ker se vanj zaletijo, ko želijo ujeti čim bolj lepšo kompozicijo Chagallovega Mojzesa. Krstni kamen je seveda v krstilnici.
Našteti umetniki in drugi pa za razliko od novodobnih turistov niso prihajali v Vence zaradi Chagalla in katedrale. Staro mestno jedro s svojimi ozkimi ulicami, srednjeveškimi in renesančnimi hišami, velikimi in malimi trgi se skozi stoletja ni spremenilo in je ohranilo poseben šarm.
Staro mestno jedro obkroža obzidje s štirimi vhodi oziroma srednjeveškimi vrati. Peta vrata so mlajša (18. stol.) in širša, sosednje hiše pa preurejene tako, da škofu Pisaniju ni bilo treba izstopiti iz kočije in prečiti trga peš, temveč se je lahko pripeljal neposredno do vrat svoje palače. Vence je bil sicer fevd plemiške družine Villeneuve, v graščini je sedaj muzej z zbirko slik, tudi tistih, ki so tod ustvarjali. Če gre verjeti legendi, naj bi mogočni jesen (drevo) že izven obzidja posadil francoski kralj Franc I., ko je bival v Venceu 1538. leta.
Kje so v pradavnini ljudje postavili bivališča? Ob vodnih virih in prav za Vence velja, da se napaja z vodo, oplemeniteno z minerali, torej mineralno in potemtakem zdravilno vodo. Zato je po mestu več fontan, ob največkrat fotografirani pa je tudi kamnita plošča, na kateri je vklesana sestava mineralov, izvemo pa tudi, da ima voda konstantnih 14. stopinj Celzija.
