Katedrala svetega Emidija, Ascoli Piceno, Marke

Poliptih, ki se je selil le znotraj cerkve  

Poliptih je slika v temperi in zlatu na lesu Carla Crivellija iz leta 1473, ki ga danes hranijo v kapeli Zakramenta stolnice sv. Emidija v mestu Ascoli Piceno.

Benečan, oziroma vsaj pripadnik beneške likovne šole, je na veliko deloval v Markah, pa še to ne v Urbinu ali Loretu, sicer bi bil bolj na očeh. Tako pa ga umetnostna zgodovina gladko preskakuje, menda zato, ker ni sprejemal renesančnih novosti. Ko je poliptihom odklenkalo, so večino njegovih razstavili in razprodali, tudi po delih. Zato je toliko bolj nenavadno, da se je poliptih v stolnici v mestu Ascoli Piceno ohranil do današnjih dni. Ne da se ni selil, vendar samo znotraj cerkve, z glavnega oltarja v stransko kapelo in nato na zadnjo steno. V drugi polovici 20. stoletja se je zanimanje stroke za (še ohranjene) poliptihe povečalo in tako je potoval na tri večje razstave – Ancona, Benetke in Urbino (1950 – 1973).

Poliptih meri približno 3 x 3 metre in je torej skoraj kvadrat in v skladu s tedanjo modo je sestavljen iz treh vodoravnih delov oziroma registrov. V srednjem in glavnem registru je ustoličena Marija z otrokom, ki sedi na razkošnem marmornem prestolu, v elegantni pozi, v bistvu zoženi fizionomiji, začenši z dolgim vratom, ravnim nosom, zelo tankimi prsti … Njena obleka je vezena z zlatom in biseri, z reliefnimi okraski, trakovi in tančicami, zdaj prozorna, zdaj z resicami. Otrok v rokah drži veliko jabolko, kar je aluzija na izvirni greh, ki ga bo s svojim bodočim žrtvovanjem opral. Na stopnici sta podpis umetnika in datum.

Desno od Device je sveti Emidij – kot da bi se zgledovali po pravoslavnih ikonostasih, kjer je desno od Jezusa vedno upodobljen svetnik, ki mu je cerkev posvečena. Mladi škof drži pastoralno palico in knjigo ter nosi mitro, rokavice z dragulji in nikakor ne gre za nek generični tip upodobitve, pač pa portret nekoga ‘mesenega’. Slikar ga je ovil v škofovski plašč, ki spet spominja na poliptih. Emidij je bil prvi škof Ascolija, svetniški sij pa si je prislužil, ker naj bi z molitvijo obvaroval Ascoli, medtem ko je potres okoliška mesta zravnal z zemljo. Hudo resničen deluje tudi sv. Pavel skrajno desno,  z velikim nosom, prostranim čelom, budnimi očmi, skratka izrazit portret. 

Še bolj posebna je Pietà v zgornjem registru, saj je Crivelli figure okoli Kristusovega mrtvega telesa zbližal kot še noben slikar dotedaj. Obrazi, tesno eden ob drugem, nedvomno poudarjajo močno sentimentalno napetost. Marijo je Crivelli upodobil v dejanski starosti, medtem ko je večina slikarjev, kiparjev Marijo z mrtvim sinom upodobila skoraj enako staro kot z malim Jezusom v naročju, pa čeprav je vmes kar 30 let razlike. Crivelli je torej Mariji prisodil realno starost okrog 50 let – Kristusovih 33 let + razpon med 14 in 25 let, ki ga kot skrajni starosti ponujajo interpreti Biblije. No, Michelangelo, čigar Pietà je z naskokom najbolj znana, je le četrt stoletja za Crivellijem upodobil Marijo kot mlado in lepo žensko, v bistvu brezčasno in brez smrtne bolečine ter tako postavil povsem nove smernice.

Zato velja Crivellijeva Pietà za enega najbolj solzavih primerov v italijanski umetnosti 15. stoletja. Čeprav je truplo Jezusa z rano na čelu v domeni surovega realizma, pa ga negirajo volančki in rodulce tako Kristusa kot še bolj Janeza, če gre po svetopisemski zgodbi zanj. Povsem drugačna (in še pred Da Vincijem samosvoja) je Magdalena, ki dokaj neprizadeto proučuje rano na Kristusovi dlani, njena frizura pa spominja na pesem ‘U razdeljak te ljubim’.

V zgornjem registru so ostali svetniki ‘polovični’. Prepoznamo Katarino Aleksandrijsko in ‘našega’ Hieronima (če je rodni Stridon zares današnji Starod na meji s Hrvaško), sv. Jurija in Uršulo.

Spodnji niz se imenuje predela, na sredi je Kristus kot Odrešenik sveta, levo in desno pa po pet apostolov, pri čemer nekateri komunicirajo v parih (Peter in Pavel, Andrej in Jakob, precej nasršen je še Jernej z nožem v roki. 

Ascoli Piceno s približno 50 tisoč prebivalci ima vsaj 30 cerkva, seveda pa ima posebno vlogo prav stolnica kot sedež škofije, čeprav danes ni na najbolj frekventni točki. Središče mestnega življenja se je sčasoma preselilo na sosednji trg (Piazza del Popolo).

Sedanja cerkev je rezultat številnih prilagoditev in nadzidav, stoji pa na mestu templjev, posvečenih Herkulu in Junoni. Menijo, da so za gradnjo prve cerkve iz 8. ali morda 9. stoletja uporabili ostanke civilne bazilike rimskega foruma. No, status manjše bazilike (basilica minor) je cerkev dosegla leta 1857 (mimogrede, v Sloveniji je le sedem bazilik).

Takrat so dokončali več kot tri stoletja trajajoče prezidave in povečave (z vso opremo vred), ki so se začele konec 15 stoletja. Razlog – ha, Italijani jim pravijo beraški redovi (frančiškani, avguštinci itd.) so namreč postavili bistveno večje in uglednejše cerkev od stolnice! To pa seveda ne gre in je eden od škofov udaril po mizi … in večina škofov za njim se je potem ubadala z gradnjo …

Najprej so pozidali novo fasado, ki že na zunaj nakazuje členitev na tri ladje. Oboke osrednje ladje podpirajo osmerokotni stebri, prav tako so na stranskih stenah pilastri s korintskimi kapiteli. Tloris je v obliki latinskega križa, ki se zaključuje s tremi apsidami. Prezbiterij je konkretno dvignjen, to pa zato, ker je pod njim kripta iz 11. stoletja, kamor so shranili relikvije svetega Emidija. Kripta iz sedmi ladij ki jih podpira 64 stebrov, je vredna ogleda.

Poleg poliptiha lahko po stolnici občudujete še kopico umetnin, umetelno izrezljanih stolov v prezbiteriju na čelu s škofovsko ‘katedro’, pa oltarni baldahin in leseni ciborij, zlatomodri toni prevladujejo v poslikavah kupole in osrednje ladje priznanega italijanskega freskanta s konca 19. stoletja (Cesare Mariani), tabernakelj z letnico 1567 v Marijini kapeli je eden prvih po tridentinskem koncilu, ki je predpisal uporabo tabernaklja). Izvemo še, da je prižnica izrezljana iz orehovega lesa in da je mojster porabil zanjo kar štiri leta. V stolnici je kar dvoje orgel, na koru imajo 30 registrov in dva manuala s po 58 tipkami, bolj priročne, bliže oltarju pa so z osmimi registri in eno krajšo ‘tipkovnico’ (45 tipk). Notranjo glasbo dopolnjujejo zvonovi – kar pet jih je v zvoniku, največji tehta 2,8 tone.