Cerkev Roženvenske Marije iz Pompejev, Caorle, Benečija, Italija

Caorle, ki z barvitostjo stavb starega mestnega jedra nekoliko spominjajo na otok Burano, so najbrž najmanj razvpito letoviško mesto v Beneški laguni. Stari del je majhen, obvladljiv, sploh izven sezone. Center se je razvil okrog kanala, ki se zajeda kar globoko v kopno in po katerem je prihajal v mesto ribiški ulov s tipičnimi lagunskimi barkami bragoci. Po njih se imenuje tudi ulica tik ob kanalu. Še danes je večina restavraciji z morsko hrano nanizana prav ob kanalu.

Ribiči in morjeplovci sploh so bili od nekdaj zelo verni in tudi Caorle imajo tako več cerkva. Najbolj znani in obiskani sta katedrala iz 11. stoletja in še starejša, seveda večkrat prezidana Marijina cerkev na koncu rta. Tako da cerkvico čisto na prehodu iz prometne v peš cono marsikdo sploh spregleda, saj deluje le kot ena od stavb v nizu, še posebej, ker nima zvonika. Se pa zaradi beline in rozete na fasadi vendarle loči od drugih barvitih stavb. Komu je posvečena, je tudi kar zagonetno vprašanje, saj na fasadi zaman iščem kakšen napis ali vsaj namig. Dodatno zmedo povzroči kip svetega papeža Janeza XXIII. levo od vhoda. Hec je v tem, da imajo Caorle (uporabljam množinski samostalnik, kar se v slovenščini lepše sliši) dejansko tudi cerkev, posvečeno novemu svetniku Janezu XXIII, vendar v novem, turističnem delu mesta. Povrh vsega je trg (krožišče) na koncu kanala tudi poimenovano po svetem papežu. Iz tega krožišča se odcepi ulica, bolj kratek drevored, zanimivega imena (Viale Pompei), ki odpira vprašanje, kaj je prej – ali kura ali jajce. Ali je bližnja cerkvica dobila ime po ulici ali obratno?

Odgovor se skriva v cerkvi, v bistvu na oltarju, kjer v prostor sije slika Marije z Jezusom v naročju. Ena od milijonov podobnih, boste rekli. Toda dva rožna venca pozornemu obiskovalcu dajeta jasen namig. Marija enega na desni strani izroča sveti Katarini, mali Jezušček pa drugega na desni spušča v roke svetega Dominika. Original slike je v baziliki v Pompejih, ki je pri Italijanih, izjemni konkurenci navkljub, zelo priljubljena in obiskana. V izvirniku se bazilika imenuje Santuario della Beata Vergine del Rosario di Pompei, posledično je zaradi znamenite slike cerkev v Caorlah poimenovana Chiesa della Madonna del Rosario di Pompei, kar bi lahko poslovenili tudi kot Gospa rožnega venca iz Pompejev.

Zgrajena je bila leta 1878, takrat še na samem oziroma na robu tedanje poselitve in je bila najbrž navzven bolj podobna pravi cerkvi kot pa je danes. Gre namreč za temeljito rekonstrukcijo, potem ko je bila med drugo svetovno vojno močno poškodovana. Leta 1954 so jo obnovili po načrtih inženirja Carla Tosonija, leta 2001 pa je fasada doživela novo spremembo, z že omenjenim kipom Janeza XXIII. Bronasti doprsni kip je izdelal bolgarski kipar Kiril Ivanov Todorov, gre pa za donacijo Giampaola in Ausilie Gusso. Ne po naključju, saj je bil Giampaolo, domačin, zadnji pribočnik papeža Roncallija.

Če na zunaj cerkev ne deluje nič posebnega, pa je znotraj pravi mali biserček, čeprav ima zgolj eno pravokotno ladjo z dvokapno leseno streho, pri čemer je že izpostavljeno tramovje lepo okrašeno. Stene so prekinjene z ozkimi in dolgimi okni, z vitraži raznobarvnih ploskev, zato pa so obrobljena z vinjetami, podobno kot tramovi. Običajno je prezbiterij od ladje ločen s slavoločno steno, v tem primeru pa je stena predrta, bogato okrašen lok pa sloni na po dveh pravokotnih stebrih. Pretežno modra stena prezbiterija (z nekaj okrasja) in dokaj skromen oltar omogočata že tako sijoči roženvenski Mariji z detetom, da še bolj izstopa.