Sv. Marko, Ribiško naselje, FJK, Italija  

Nova Gorica s svojo starejšo sestro Gorico letos predsedujeta kulturi  Evrope. Nova Gorica, in imenski pridevnik to nakazuje, je nastala takorekoč iz nič, na (skoraj) praznem prostoru. Razlog je bil seveda v pariški mirovni pogodbi iz leta 1947, ki je na novo zarisala meje. Ne tako daleč od Gorice, kjer se Timava izliva v morje, je iz nič nastalo še eno naselje, spet zaradi nove meje. Mnogi Italijani iz Istre, Reke in Dalmacije, ki je po isti mirovni pogodbi pripadla Jugoslaviji, so se odločili, da se iz strahu pred Titom preselijo v Italijo. Znani so bili kot ezuli ali optanti. Zanje so začeli iskati primerna mesta in eno našli ob kanalu Timave. Na začetku, leta 1948, so bolj kot ne taborili v začasnih prostorih, dokler niso leta 1951 začeli graditi desetih stavb v obliki amfiteatra – na 12 hektarov velikem zemljišču. Zanimiva je bila sestava optantov – 35 je bilo družin ribičev, štiri kmečke in – kaplan. Prvotno naselje so poimenovali Villaggio San Marco, nekaj na račun priljubljenosti svetnika v Istri in zavetnika  več istrskih mest, denimo Kopra, nekaj pa zato, ker so takrat prišli pod jurisdikcijo pokrajine Treh Benečij (Tre Venezie), katerih glavni zavetnik je seveda prav Marko. So pa na ta način poimenovali kar nekaj podobnih ezulskih naselbin, zato so se ob Timavi odločili za spremembo imena. Ker so bili ribiči v veliki večini in jim je bilo omogočeno prejšnje delovanje, so naselje poimenovali Villagio dei pescatore, Ribiško naselje. Je pa sveti Marko ostal njihov zavetnik, najprej lesene cerkvice, ki so jo zasilno in začasno postavili leta 1962. In čeprav se je je oprijel vzdevek Baraka, je bila dovolj dostojanstvena, da so v njej zadostili potrebam verskega življenja.

Ezulom in njihovim potomcem so se pridružili priseljenci od drugod, pa tudi pravih ribičev je bilo vedno manj. Zaposlovali so se v novo zgrajeni Papirnici Timavo (kasneje Burgo, danes v lasti angleške multinacionalke Mondi), bližnji ladjedelnici … Zrasle so nove hiše, naselje se je povečalo na več kot 300 duš. Čas je bil za novo cerkev. Temeljni kamen je 2. 12. 1989 položil župnik Arnaldo Greco, ki je z zavzetostjo uspel premagati vse težave, tako da je lahko goriški nadškof monsinjor Antonio Vitale Bommarco že po slabega pol leta (20. 5. 1990) novo cerkev blagoslovil. Zasnoval jo je arhitekt William Riavis, logično, v skladu z imenom naselja in dejavnostjo njegovih prvih prebivalcev – kot narobe obrnjen ribiški čoln oziroma barko. Toda to lahko opazimo šele od znotraj, medtem ko na zunaj daje ton stavbi zvonik s petelinom na vrhu, pa uro in reliefom beneškega leva z odprto knjigo, ki da ga je poklonil sam župan Benetk. Skupaj s fasado je vse v beli barvi, le barvni vitraži dajejo objektu nekaj dinamike.  

Poslikave v notranjosti so delo Luciana Bartolija iz Trsta. Na simbolično zasnovani slavoločni steni, ki pa dominira nad spet bolj kot ne nakazanem polkrožnem prezbiteriju, je upodobljeno Oznanjenje, na  centralni poziciji prezbiterija je naslikan Križani, ki ga obdajata vitraža. Svetnika, ki mu je cerkev posvečena, najdemo v podobi kipca na robu prezbiterija. Kot da zasleduje pravoslavno pravilo, ko je zavetnik cerkve vedno na desni od Pantokratorja, seveda kot ikona v ikonostasu. Marka pa najdemo tudi na banderi blizu krstnega kamna. Zelo verjetno je še iz časa lesene Barake.

Bandera s sv. Markom in drevo življenja nad krstilnikom

Nad krstilnikom je Bartoli upodobil oljko kot drevo življenja, na zadnji steni pa Jezusovo sporočilo o moči božjega usmiljenja. Zanimiva je poslikava na levi steni, kjer so ob kipu Marije upodobljene štiri cerkve: Baraka z letnico 1962,  goriška stolnica (cerkev spada pod goriško nadškofijo!), gotska cerkev sv. Janeza Krstnika v bližnjem Štivanu in znamenita bazilika v Ogleju.

Vitraže, ki jih je oblikoval Antonio Klouda iz Prage, so dodali aprila 1993. Na častnem mestu v prezbiteriju, spet nekoliko presenetljivo, najdemo preroke (Izaija, Jeremija, Jona in Elija). Ostali predstavljajo grbe in zavetnike različnih krajev, od koder so prihajali optanti. Tako prepoznamo grba Izole, Pirana …

Pred cerkvijo je lično urejen park(ič) z oljkami in skulpturo Madonne delle Vele v belem marmorju, ki zaradi čistih linij deluje neverjetno elegantno. Odkrili so jo maja 1993, avtor pa je goriški kipar in dolgoletni predavatelj na tamkajšnji umetniški šoli Silvano Bevilaqua (1922 – 2003).

Tudi ‘Madona z jadri’ ni tam kar tako – obrnjena je proti  številnim jadrnicam v marini. Kar tri dolge ‘darsene’ premore marina, skupno število privezov se je že povzpelo čez tisoč. Donosna dejavnost, zagotovo, ki nudi številne zaposlitve. Kanali, kjer so vezane barke, oblivajo v bistvu dva otoka, resda spojena v plažo. Bližnji naselju premore celo nogometno igrišče, teniška igrišča in druge športne površine. Seveda nosi ime po farnem zavetniku (Centro Sportivo San Marco).  

Na nekdanje dejansko ribiško naselje spominja še stavba istrske ribiške zadruge tik ob kanalu, ljubitelji morske hrane pa ne bodo zaobšli ene od dveh gostiln, ki ponujajo ribjo hrano.