Sv. Marko, Clauiano, FJK, Italija

Toponim Clauiano je za razliko od mnogih poimenovanj naselij enoznačen in nedvoumen. Izvira iz rimskih časov in se nanaša na ime lastnika pomembnega zemljišča na območju sedanje vasi, bodisi Claudiusa, Claviliusa ali Claviusa. Vas s kakimi 500 dušami, severno od Palmanove, leži danes izven prometnih tokov, popotnik vanjo zaide le zaradi uvrstitve na seznam najlepših italijanskih krajev (I Borgi piu belli d’ Italia), v Furlaniji Julijski krajini je takšnih 13 in po abecedi je Clauiano na prvem mestu.

V rimskih časih je imel kraj vendarle večjo veljavo, saj je ležal ob prometnici, konzularni cesti, ki je vodila od vsega 20 kilometrov oddaljenega Ogleja proti Čedadu in naprej proti Noriku. Le kak kilometer pred vasjo stoji sredi ničesar majhna, toda nenavadna cerkev. Nekaj se je tod moralo dogajati še pred krščanstvom. Izkopanine iz rimskih časov niso najbolj povedne; običajni materiali za gradnjo cest in hiš. V zgodnjem srednjem veku, na prehodu iz poganstva v krščanstvo, je bila gradnja krščanskih zgradb na rimskih naselbinah pravzaprav praktična in zelo razširjena – naj si gre za manjše templje ali poganska svetišča. Tudi v tem konkretnem primeru predvidevajo, da je prišlo do ‘materialne superpozicije’ krščanskega templja na že obstoječega poganskega in sicer v 14. stoletju, mogoče celo v 13. Toda zakaj so že v rimskih časih prav na tem mestu postavili tempelj?

Nekih posebnih energij na tem mestu ni zaznati, morda je šlo res zgolj za križišče cest in s tem stičišče nekih (trgovskih) tokov, pri čemer je sv. Marko služil kot župna cerkev za bližnje vasi, dosegljive s tega križišča. Najbrž so na osnovi starih katastrov zarisali meje tudi poldrugo tisočletje kasneje, saj le pet minut odtod pridemo do mejne črte, ki je do leta 1918 ločevala Kraljevino Italijo in Avstro-Ogrsko. Nekaj spominskih kamnov je še vedno vidnih.

Za cerkvico sv. Marka pri Clauianu danes uporabljajo pridevnik ‘campestre’, kar prevajalnik  prevede kot ‘podeželsko’. Iz campo – polje, bi jo lahko označili tudi kot poljsko ali še bolje, sredi polja. Ker je za kilometer oddaljena od naselja. V Clauvianu  danes dominira cerkev sv. Jurija, imeli pa so še cerkev sv.  Martina. Okrog obeh cerkva na skrajnih točkah naselja so postavili stavbne nize v obliki nekakšnih taborov, recimo jim obrambne zavese, ker drugače pač v ravnini ni šlo. Leta 1477  so namreč Turki zradirali prvotno naselje, ali so se znesli tudi nad cerkvico sv. Marka na polju, pa ni zgodovinskih podatkov. Preživeli prebivalci skupaj s prišleki so Clauiano obnovili in utrdili, nato pa obnovili še cerkvico sv. Marka, najbrž pred koncem 16. stoletja. Vsaj v tisto obdobje naj bi sodil oltar, medtem ko so ostanki fresk starejši, iz 14. stoletja, torej jih Turki niso povsem uničili. Ladja je enostavna, pravokotna, apsida je polkrožna, elegantna in daje stavbi dodaten šarm, streha dvokapna, posebnost je zvonik ob vstopnem portalu oziroma oboje skupaj.  Zvonik je naslonjen na fasado, vendar je predrt z ozkim in šilastim prehodom, tudi vrata so zelo ozka. Nad strešnim slemenom je zvonik, na tem mestu že nekoliko ožji, ponovno predrt oziroma votel, z majhnim zvonom tik pod vrhom dvokapne strešice. Vhodno fasado prebijata dve okni, zaprti z rešetkami iz kovanega železa. Pod njima sta kamniti klopci. Podobni sta okni na stranskih stenah, takoj za apsido.

Še bolj nenavaden je pogled na cerkev od daleč, saj stenska tekstura rečnih kamnov in prodnikov daje stavbi pridih drugačnosti od običajnih cerkva. Ne čudi, da jo uvrščajo med najbolj stare in kultne cerkvene stavbe na širšem območju. Kot oaza miru med zelenjem je pogosto prizorišče krstov, porok …

Ni pa samo cerkvica sv. Marka pretežno iz prodnikov, tudi sam Clauviano je tlakovan z njimi, tudi parkirišča. Na info tabli piše, da je to vas ‘piéris e clàps’ (v furlanščini), ruralnost skal in kamnov v prevodu, no bolj kamnov in kamenja. Po prodnikih iz bližnjega hudournika Ter (izvira v Terski dolini), ni prav prijetno hoditi, sploh v tankih podplatih ne, zato so ‘stezice’ tlakovali s piasentino, avtohtono furlansko kamnino, ki slovi po svoji eleganci in prefinjenosti. Odlikujejo jo sivi in rjavi odtenki z belimi in zlatimi žilami. Recimo da ‘ruralnemu’ okroglemu kamenju iz Tera dodaja občutek zadržanega razkošja.

V 17. stoletju sta se jedri vasi začeli počasi združevati, cerkev sv. Martina pa so kasneje celo podrli (1954). Najbolj se je vas razvijala sredi 19. stoletja. Zagon je dobila s predilnico svile, saj so posadili na tisoče murv, katerih listi so bili hrana sviloprejkam. Zrasla so velika poslopja, obrnjena seveda na ulico, z značilni portoni, skozi katere pridemo na kar prostrana dvorišča in naprej na polja, vinograde ….

Stavbe nosijo imena večidel po priimkih, npr. Casa Gardellini, Beltramini, Palladini, Tonutti, Colussi. Casa Campagnolo se nad portalom ponaša z zelo staro fresko, ki prikazuje Madono z otrokom med dvema svetnikoma, na fasadi hiše Aris pa se bohoti relief z levom svetega Marka.

Značilno je tudi, da so imele hiše ognjišča (furlansko fogolâr) v nadstropju, z veliko napo, ki se zaključi z dimnikom beneških oblik. Da je bil fogolâr središče hiše, domačije, pričajo imena društev furlanskih izseljencev po celem svetu, torej Fogolâr Furlan (+ kraj ali država).

Druga za nas Vipavce zanimiva beseda je ‘foledôr’, tj. klet s kadjo, običajno v bližini glavnega dela hiše in v isti ravnini. Po vsej verjetnosti je iz tega nastal naš faladur, torej delovni prostor, tudi shramba posodja, od koder vodijo stopnice v podzemno vinsko klet.

Lahko občudujemo še naprej obokane portale, ki krasijo na ulice obrnjena pročelja hiš in hkrati ‘branijo’ ali skrivajo kmetije, vrtove, sadovnjake … Portali so si zelo različni, nekateri prav originalni, z okroglimi, zaobljenimi ali skoraj minimalnimi loki, iz opeke, gladkega ali klesanega kamna, pa ravni z lesenimi tramovi ali kamnitimi prekladami. Nekatere krasijo figurirani sklepniki, grbi, napisi, datumi ali preprosti okraski, nad njimi opazimo še sončne ure, lože, pilastre, balkončke, še kakšna balustrada se najde. Fasadna okna so praviloma kamnita, z železnimi križi. Gre za portale, ki so nastajali skozi najmanj tri stoletja, so pa danes večinoma skrbno obnovljeni.

Prebivalci Clauiana kot posamezniki očitno čutijo odgovornost do svoje arhitekturne dediščine, nenazadnje do uvrstitve med najlepše italijanske vasi, če drugega ne, izkazujejo kot skupnost pozornost do svoje zgodovine s tlakovanjem ulic in pločnikov, ureditve starega ribnika na trgu, kjer se je včasih zbirala deževnica za napajanje živali in pranje perila. Menda tudi ponovno zasajajo murve, česar v vasi sami ni opaziti. Zato pa ne moreš zgrešiti cerkve sv. Jurija na glavni ulici. Sedanjo podobo je dobila v prvi polovici 18. stoletja, v času baroka, le da ni posebej poudarjen, recimo mu zmeren ali trezen.

Skratka, sprehod po ulicah Clauiana predstavlja edinstveno potovanje skozi zgodovino lokalne arhitekture, kjer za gradbeni material neprestano skrbi Ter. Gradbena samopostrežba v ponavadi suhi strugi je široka tudi 500 metrov. In če vas bo med hojo po prodnikih ‘zbadalo’ v podplate, se spomnite na furlanski pregovor, ki mi ga je zaupala natakarica v ‘pubu’ sredi vasi: »Nol cjate un clap te Tor!« S tem označijo totalno nesposobnega človeka, saj še v Teru ne najde kamna.