Sveta Primož in Felicijan, Logje

Čisto na zahodu Slovenije, v Kotu kot mu pravijo domačini, se nekako na pol poti med Breginjem in Robidiščem bolj kot ne skriva vas Logje. Morda kot orientir – nedaleč stran je kamniti Napoleonov most čez Nadižo, ki je tod izdolbla globoko sotesko. Ob železnem mostu čez reko, na cesti Logje – Robidišče je znano kopališče (parkirišče z Easy Parkom!).

Nekaj hiš v vasi je obnovljenih v tradicionalnem slogu, celo v turistične svrhe, večina pa je opuščenih. Zadnji izselitveni udarec ji je zadal potres leta 1976, ki je usodno razmajal tipično breginjsko gradnjo z značilnimi ganjki … Z avtomobilom vas prečimo zelo hitro, vse se dogaja med dvema serpentinama. Na izpostavljeni legi 511 metrov nad morjem vaški prostor obvladuje cerkev, posvečena rimskima bratoma Primožu in Felicijanu. Za dobre pol stotnije sedanjih prebivalcev se zdi odločno prevelika, toda nekdaj je menda vas štela okrog 400 duš, še v šestdesetih letih pred potresom skoraj 200.

Sedanja cerkvena stavba je bila dokončana leta 1895. Zanjo je zaslužen vikar Janez Vidmar, doma z Otlice. Slogovno naj bi cerkev spadala v novi barok, kar pa najbrž zaradi skromnosti cerkvene opreme sploh ni tako izrazit, morda bi našli celo več neoklasicističnih detajlov. Recimo da je prav vhodni portal tovrstna kombinacija. Nad njim je v niši kip, posvečen srcu Jezusovemu. Notranjost obvladuje kar dolga in visoka ladja, ki jo konkretna slavoločna stena ločuje od apside. Na levem stranskem oltarju je slika Device Marije, ki je satanu zdrobila glavo. Družbo ji delata kipa Frančiška Asiškega in Antona Padovanskega. Desna slavoločna stena nima oltarja, le Jezusov kip na konzoli.

Glavni oltar, če ga tako imenujemo, sestavljata dokaj skromna menza in nad njo platno, na katerem sta seveda upodobljena patrona, s krotkima levoma ob nogah. Legenda namreč pravi, da sta dvojčka Primož in Felicijan obiskovala ujete in mučene kristjane po rimskih katakombah, na koncu pa že pri visoki starosti (okrog 80 let) končala pred sodnikom. Ker se nista hotela odpovedali krščanski veri, so nadnju poslali sestradana leva, ki pa sta se spremenila v pohlevni mački. Zgodbo s pogledi spremljajo kamniti kipi na konzolah, razvrščeni po prezbiteriju.

Po približno sto letih je bila stavba potrebna obnove in tudi danes kliče po ‘osvežitvi’ beleža, morda kje tudi kaj zamaka. Cerkev spada danes v župnijo Kobarid, njega dni pa pod Ahten (Attimis) na italijanski strani. Zagotovo je sedanja cerkev zrasla na kraju nekdanje, mogoče celo večih. Omenjeni vikar Vidmar je v kroniki zapisal, da je bila prejšnja cerkev lesena in na pol porušena, medtem ko so ‘spomeničarji’ zapisali, da je leta 1895 zgrajena cerkev zamenjala starejšo gotsko predhodnico.