Cerkev sv. Katarine, Sveta Katarina, občina Nova Gorica

V Sloveniji je 35 cerkva posvečenih sv. Katarini, od tega 6 župnih. Torej je kar visoko na lestvici priljubljenih svetnic oziroma zavetnic. Ta statistični podatek pa ima manjšo pomanjkljivost, saj ne ločuje med dvema svetnicama istega imena, le pridevniški naziv je drugi. Moral sem v nek samostan globoko v Furlaniji, če že ne Benečiji, kjer je vodička med plejado svetnic (v spodnji, peti vrsti freske) naštela upodobljeni kar dve sveti Katarini. Aleksandrijska in Sienska. Ona iz Siene, ki je živela v času razkola in menda pripomogla, da se je papež Gregor XI. iz Avignona vrnil v Rim, je zato bolj čislana na škornju.

Slovencem je očitno bolj všeč tista iz Egipta, Aleksandrije, ki so jo dali na smrtonosno kolo, pa je preživela, na koncu  pa z mečem končali njeno predanost Jezusu, še predno je katoliška vera postala državna. Sveta Katarina Aleksandrijska – mučenka, goduje 25. novembra kot zavetnica deklet, mladine, tiskarjev, bibliotekarjev, filozofov, pravnikov in znanstvenikov. Atributi: kolo in/ali meč, križ v rokah, palma.

Kakorkoli, podružnična cerkev nad zaselkom Sveta Katarina, med vasema Vrh in Preserje sredi Vipavskih gričev, je definitivno posvečena Katarini Aleksandrijski. Pod njen delokrog spadajo Preserje, Vrh, Bizjaki, Birsi in seveda zaselek njenega imena. Doslej so odkrili listino, ki velja za prvo omembo, iz leta 1570. Predvidevajo pa, da je bila zgrajena že za časa Kolumbovega potovanja čez Atlantik, torej za naše razmere še v gotiki. Na to kaže zvezdasto obokan prezbiterij in nekaj šilastih odprtin. Kot večino gotike pri nas je tudi Katarinino cerkev prerasel barok, ki je 300 let po Kolumbu (1892) doživela še eno prenovo, tudi na škodo poslikav iz 16. stoletja, ki so ‘dišale’ po renesansi in so jih enostavno preslikali. So pa tedaj zgradili neogotski zvonik in dodali zakristijo. Pustili pa so lep marmornat oltar iz 18. stol. s sliko mistične zaroke sv. Katarine Janeza Mihaela Lichtenreiterja, ohranili pa so tudi še nekaj lesenih kipcev iz  17. stol.

Cerkev stoji na kopastem griču in predstavlja eno od prostorskih dominant Vipavske doline. Obstaja mit, da se je Simon Gregorčič, ko je še kaplanoval v Rihemberku, Braniku, pogosto povzpel do svete Katarine (Katarina je bila tudi njegova mati) in zrl proti Krnu. Kar naj bi ga navdihnilo, da je spesnil znamenito Nazaj v planinski raj.